Seznam točk

Spominjati kristjana, da njegovo življenje nima drugega smisla kot izpolnjevanje Božje volje, ne pomeni, da ga ločujemo od drugih ljudi. Nasprotno, mnogokrat je zapoved, ki smo jo prejeli od Gospoda, ta, da se ljubimo med seboj, kot nas je on ljubil, tako da živimo skupaj z drugimi in enako kot drugi, predani v služenju Gospodu na tem svetu in da vsem dušam bolje oznanimo Božjo ljubezen: da jim povemo, da so se odprle Božje poti na zemlji.

Gospod se ni omejil na besede, da nas ljubi, ampak je to tudi z dejanji dokazal. Ne pozabimo, da se je Jezus Kristus učlovečil zato, da bi učil, da bi se mi naučili živeti kot Božji otroci. Spomnite se uvoda v Apostolska dela evangelista Luka: Primum quidem sermonem feci de omnibus, o Theophile, quae coepit Iesus facere et docere, poročal sem o vsem, kar je Jezus storil in oznanjal. Prišel je zato, da bi učil, a z dejanji; prišel je, da bi učil, a z zgledom, kot Učitelj in naš vzor.

Pred Detetom Jezusom lahko sedaj nadaljujemo z našim osebnim spraševanjem: smo odločeni, da poskušamo biti s svojim življenjem zgled našim bratom, nam enakim, ljudem? Smo odločeni postati drugi Kristusi? Ne zadoščajo le besede. Ti, — vsakega posebej in samega sebe sprašujem —, ti, ki si kot kristjan poklican k temu, da postaneš drugi Kristus, si zaslužiš, da se o tebi govori, da si prišel facere et docere, delati kot Božji otrok, pozoren na Božjo voljo, da bi mogel tako vse duše pripeljati k dobrim, plemenitim, Božjim in človeškim rečem odrešenja? Živiš Kristusovo življenje v svojem vsakodnevnem življenju sredi ljudi?

Opravljati Božja dela ni le lepo besedje, temveč povabilo, da se iztrošimo za Ljubezen. Treba je umreti samemu sebi, da bi se prerodili v novo življenje. Kajti tako je bil pokoren Kristus, vse do smrti na križu, mortem autem crucis. Propter quod et Deus exaltavit illum. Zato ga je Bog povzdignil nad vse. Če smo poslušni Božji volji, bo križ tudi za nas vstajenje, povišanje. V nas se bo korak za korakom izpolnilo Jezusovo življenje. Mogoče bo trditi, da smo skušali biti dobri Božji otroci, da smo delali dobro kljub našim slabostim in osebnim napakam, pa naj bodo še tako številne.

In ko bo prišla smrt, ki pride neizprosna, jo bomo pričakali z radostjo, tako kot sem videl, da so jo sredi običajnih opravil pričakale mnoge svete osebe. Z veseljem, kajti če smo posnemali Kristusa v dobrih dejanjih —, tako da smo bili poslušni in smo nosili križ kljub svoji ubožnosti — bomo vstali kot Kristus: surrexit Dominus vere! — ki je res vstal.

Jezus, ki je postal otrok, premišljujte o tem, je premagal smrt. S ponižnostjo, preprostostjo, poslušnostjo. S pobožanstvenjem vsakodnevnega in navadnega življenja ljudi je Božji Sin postal zmagovalec.

To je zmaga Jezusa Kristusa. Dvignil nas je na svojo raven, na raven otrok Boga, s tem da je sestopil na naše področje, področje otrok ljudi.

Prav je, da se poglobimo v to, kar nam odkriva Kristusova smrt, ne da bi ostali pri zunanjih oblikah ali stereotipnih frazah. Potrebno je, da se zares vživimo v prizore, ki jih podoživljamo v teh dneh: Jezusovo bolečino, solze njegove Matere, beg njegovih učencev, pogum svetih žena, drznost Jožefa in Nikodema, ki prosita Pilata za Jezusovo truplo.

Skratka, približajmo se umrlemu Jezusu, križu, ki je izrisan na vrhu Golgote. Toda približajmo se mu z odkritim srcem, da bi znali najti notranjo zbranost, ki je znak krščanske zrelosti. Na ta način bodo človeški in Božji prizori Gospodovega trpljenja kot beseda, ki nam jo govori Bog, prodrli v našo dušo, da bi razkrili skrivnosti našega srca in nam razodeli, kaj pričakuje od našega življenja.

Pred dolgimi leti sem videl sliko, ki se mi je globoko vtisnila v dušo. Predstavljala je Kristusov križ, ob njem pa tri angele: prvi je neutolažljivo jokal; drugi je imel v roki žebelj, kakor da se hoče prepričati, da je vse res; tretji je bil zbran v molitvi. Načrt, ki je za vsakega izmed nas vedno aktualen: jokati, verovati in moliti.

Pred križem, obžalovanje za naše grehe, grehe človeštva, ki so Jezusa privedli v smrt; vera, da bi prodrli do vzvišene resnice, ki presega vsak razum, in da bi občudovali Božjo ljubezen; molitev, da bosta Kristusovo življenje in smrt vzor in spodbuda našega življenja in naše predanosti. Samo tako bomo zmagovalci, ker bo vstali Kristus zmagal v nas in se bo smrt spremenila v življenje.

Dokončajmo molitev! Zapomnite si — ko uživate v notranjosti svoje duše neskončno Božjo dobroto —, da je po posvetilnih besedah Jezus resnično navzoč v hostiji s svojim telesom, svojo krvjo, svojo dušo in svojo božanskostjo. Molite Ga spoštljivo in pobožno. V Njegovi prisotnosti Mu ponovno izpovejte svojo ljubezen. Pogumno Mu povejte, da Ga ljubite. Zahvalite se Mu za vsakodnevno usmiljenje, polno nežnosti, in gojite željo po zaupljivem prejemanju obhajila. Osupel sem pred skrivnostjo ljubezni. Gospod išče moje revno srce za prestol, da me ne zapusti, če bi se jaz oddaljil od Njega.

Okrepčani s Kristusovo navzočnostjo, nahranjeni z njegovim telesom, Mu bomo zvesti na tej zemlji. Potem, v nebesih, v Jezusovi družbi in družbi njegove Matere, pa bomo prišteti k zmagovalcem. Smrt, kje je tvoja zmaga? Smrt, kje je tvoje želo? Hvala torej Bogu, ki nam daje zmago po našem Gospodu Jezusu Kristusu.

Moram pa vam dati v razmislek še nekaj: brez strahu si moramo prizadevati za dobro, zlasti ker je težko verjetno, da bi se ljudje zares odločili delati pravično in ker je še daleč zemeljsko sobivanje, ki bi ga navdihovala ljubezen in ne sovraštvo ali brezbrižnost. Vemo tudi, da bi, čeprav bi dosegli pravičnejšo delitev dobrin in harmonično ureditev družbe, trpljenje zaradi bolezni, nerazumevanja ali osamljenosti, trpljenje ob smrti dragih oseb in izkušnji lastne šibkosti ne izginilo.

Ob vseh teh tegobah ima kristjan na voljo samo en pristen, dokončen odgovor: Kristus na križu, Bog, ki trpi in umre, Bog, ki nam izroči svoje Srce, ki ga je sulica odprla v ljubezni do vseh. Naš Gospod sovraži krivice in obsoja tistega, ki jih povzroča. Ker pa spoštuje svobodo vsakega posameznika, dopušča, da obstajajo. Bog, naš Gospod, ne povzroča trpljenja ljudi, ga pa dopušča, ker to po izvirnem grehu sodi k človeški naravi. Kljub temu ga je njegovo Srce, polno ljubezni do ljudi, napotilo, da je s križem nase prevzel vse te muke: naše trpljenje, našo žalost, našo tesnobo, našo lakoto in žejo po pravičnosti.

Krščanski nauk o trpljenju ni načrt, kako priti do lahke tolažbe. V prvi vrsti gre za doktrino sprejetja tega trpljenja, ki je dejansko v vsakem človeškem življenju. Povem vam — z veseljem, kajti vedno sem učil in poskušal živeti načelo, da je tam, kjer je križ, tudi Kristus, ljubezen —, da se trpljenje pogosto pojavlja v mojem življenju in da sem več kot enkrat želel jokati. Ob drugih prilikah sem čutil, da v meni raste jeza zaradi krivice in zla. Okušal sem žalost, ko sem videl, da ne morem storiti nič, da kljub željam in prizadevanjem ne morem izboljšati krivičnih okoliščin.

Ko vam govorim o bolečini, ne govorim samo o teoriji, niti se ne omejujem na izkušnje drugih, ko vam pravim, da se ozrite na Kristusa, če zaradi resničnosti trpljenja kdaj čutite, da vaša duša omahuje. Prizor na Kalvariji vsem oznanja, da moramo težave posvečevati, če živimo združeni s križem.

Naše preizkušnje, če jih krščansko živimo, se namreč spremenijo v zadoščevanje, v sodelovanje pri usodi in življenju Jezusa, ki je prostovoljno iz ljubezni do ljudi izkusil vsakovrstne muke in bolečine. Rodil se je, živel in umrl ubog; po krivem so ga napadali, žalili, obrekovali, obtožili in obsodili; učenci so ga izdali in zapustili; izkusil je osamljenost in trpkost kazni in smrti. Kristus tudi sedaj trpi v svojih udih, v celotnem človeštvu, ki naseljuje zemljo in katerega Glava, Prvorojenec in Odrešenik je.

Trpljenje je v Božjem načrtu. To je resničnost, čeprav jo težko razumemo. Kot Človek jo je težko sprejel tudi Kristus: Oče, če hočeš, daj, da gre ta kelih mimo mene, toda ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi. V tej napetosti trpljenja in sprejetja Očetove volje gre Jezus mirno v smrt in odpusti tistim, ki ga križajo.

Prav ta nadnaravna dopustitev trpljenja istočasno pomeni največjo pridobitev. Jezus je s smrtjo na križu premagal smrt; Bog iz smrti potegne življenje. Zato Božji otrok ne sme biti kot nekdo, ki se vda v svojo tragično usodo, temveč mora njegov odnos temeljiti na zadovoljstvu človeka, ki že vnaprej okuša zmago. V imenu te zmagovite Kristusove ljubezni se moramo kristjani podati na vse poti tega sveta, da bomo v besedi in dejanjih sejalci miru in veselja. Boriti se moramo — v boju miru —, proti slabemu, proti krivici in grehu ter tako oznanjati, da trenutno človeško stanje ni dokončno; da bo Božja ljubezen, ki se je razkrila v Jezusovem Srcu, dosegla veličastno duhovno zmago ljudi.