Seznam točk

Ta val trojne ljubezni do človeka se zakorenini v evharistiji do skrajnosti. Pred mnogimi leti smo se vsi pri verouku učili, da je sveto evharistijo mogoče razumeti kot daritev in kot zakrament; da je zakrament viden v obhajilu in kot zaklad na oltarju: v tabernaklju. Cerkev je uvedla še en praznik za evharistično skrivnost, sv. Rešnje telo — Corpus Christi —, navzoče v vseh tabernakljih sveta. Danes, na veliki četrtek, se bomo osredotočili pri sveti maši in svetem obhajilu na sveto evharistijo, daritev in hrano.

Govoril sem o valu trojne ljubezni do človeka. In kje bi jo lahko bolje opazili kot pri maši? Celotna Trojica sodeluje pri sveti daritvi na oltarju. Zato tako rad ponavljam pri mašnih prošnjah ob vstopu, nad darovi in po obhajilu končne besede: Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, tvojem Sinu — se obračamo na Očeta —, ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj. Amen.

Pri maši je prošnja k Očetu stalna. Duhovnik je predstavnik večnega Duhovnika, Jezusa Kristusa, ki je istočasno tudi Žrtev. In vloga Svetega Duha ni nič manjša. "Po moči Svetega Duha," piše sv. Janez Damaščan, "se izvede spremenjenje kruha v Kristusovo telo."

Delovanje Svetega Duha je jasno razvidno, ko duhovnik prosi Božjega blagoslova za daritev: Pridi, Posvečevalec, vsemogočni, večni Bog, in blagoslovi to daritev, pripravljeno tvojemu svetemu imenu. Ta daritev bo dala najsvetejšemu Božjemu imenu slavo, ki mu pripada. Naprošeno posvečenje nam dodeli Tolažnik, ki nam ga pošiljata Oče in Sin. Aktivno navzočnost Svetega Duha spoznamo tudi, ko molimo, malo pred obhajilom: Gospod Jezus Kristus, Sin živega Boga, s svojo smrtjo si po Očetovi volji s sodelovanjem Svetega Duha svetu dal življenje …

Celotna Trojica je navzoča pri oltarni daritvi. Po Očetovi volji, s sodelovanjem Svetega Duha, se Sin daruje v odrešilno daritev. Naučimo se občevanja s presveto Trojico, enim in troedinim Bogom: tri Božje osebe v enotnem bistvu, enotni ljubezni, enotnem učinkovitem posvečevanju.

Takoj po umivanju rok duhovnik prosi: Sprejmi, Sveta trojica, to daritev, ki ti jo darujemo v spomin trpljenja, vstajenja in vnebohoda Jezusa Kristusa. Proti koncu maše je še ena molitev gorečega spoštovanja do enega in troedinega Boga: Placeat tibi, Sancta Trinitas, obsequium servitutis meae … Naj ti ugaja, Sveta Trojica, opravilo tvojega služabnika in daj, da bo daritev, ki sem jo nevreden daroval tvojemu veličastvu, tebi prijetna, zame pa in za vse, za katere sem jo daroval, po tvojem usmiljenju spravna.

Maša — poudarjam —, je delo Boga, Trojice, ne človeka. Duhovnik, ki mašuje, služi Gospodovim načrtom, mu posodi svoje telo in glas; a ne dela v lastnem imenu, ampak in persona et in nomine Christi, v Kristusovi osebi in v Kristusovem imenu.

Posledica ljubezni Sv. trojice do ljudi je, da zaradi navzočnosti Kristusa v evharistiji vzklijejo vse milosti za Cerkev in človeštvo. To je daritev, ki jo je napovedal Malahija: Kajti od sončnega vzhoda do njegovega zahoda je veliko moje ime med narodi in na vseh krajih se bo mojemu imenu zažigalo kadilo in se bo darovala čista daritev. To je Kristusova daritev, darovana Očetu s sodelovanjem Svetega Duha: daritev neskončne vrednosti, ki ovekoveči v nas odrešenje, česar niso mogle doseči daritve v Stari zavezi.