Seznam točk

Če naj bi določili, čeprav zelo na splošno, način življenja, ki nas spodbuja v odnos s Svetim Duhom — in prek Njega z Očetom in Sinom —, in v zaupnost s Tolažnikom, si oglejmo tri temeljne resnice: poslušnost — ponavljam —, življenje molitve, združitev s križem. Najprej poslušnost, ker je Sveti Duh tisti, ki s svojimi navdihi daje nadnaraven ton našim mislim, željam in dejanjem. On nas spodbuja, da se držimo Kristusovega nauka in ga globoko živimo, On nam daje luč, da spoznamo svojo osebno poklicanost, in moč, da uresničimo vse, kar Bog pričakuje. Če bomo poslušni Svetemu Duhu, bo Kristusova podoba v nas vedno bolj jasna in vsak dan bomo bliže Bogu Očetu. Kajti vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duhu, so Božji sinovi.

Če se pustimo voditi temu načelu življenja v nas, ki je Sveti Duh, bo naša duhovna vitalnost rasla in prepustili se bomo v roke Boga Očeta, z isto spontanostjo in zaupanjem, s katerima se otrok vrže v roke svojega očeta. Če (…) ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo, je rekel Gospod. Stara notranja pot otroštva, vedno aktualna, ki ni pomehkuženost niti pomanjkanje človeške zrelosti; je nadnaravna zrelost, ki nam pomaga, da se poglobimo v čudovito Božjo ljubezen, priznamo svojo majhnost in popolnoma poistovetimo svojo voljo z Božjo.

Pozorno premislimo to točko, ker nam lahko pomaga razumeti zelo pomembne stvari, saj nas Marijina skrivnost uči, da za približevanje Bogu moramo postati majhni. Resnično, povem vam, je vzkliknil Gospod svojim učencem, če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo.

Postati kakor otroci: odpovedati se napuhu in samozadostnosti, priznati, da sami nič ne moremo, ker potrebujemo milost in moč našega Boga Očeta, da se naučimo hoditi in vztrajati na poti. Biti majhen zahteva, da se prepustimo, kot se prepustijo otroci, da verjamemo, kot verjamejo otroci, prosimo, kot prosijo otroci.

Vse to se naučimo pri Mariji. Pobožnost do Device ni nekaj mehkužnega in neodločnega; je tolažba in radost, ki napolnjuje dušo, ravno v takšni meri, kot predstavlja globoko in celovito vajo v veri, zaradi katere zapustimo same sebe in svoje upanje položimo v Gospoda. Eden izmed psalmov poje: Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka. Na zelenih pašnikih mi daje ležišče; k vodam počitka me vodi. Mojo dušo poživlja, vodi me po pravih stezah zaradi svojega imena. Tudi če bi hodil po globeli smrtne sence, se ne bojim hudega, ker si ti z menoj.

Kajti Marija je Mati in njena pobožnost nas uči biti otroci: ljubiti zares in brezpogojno, biti preprosti, brez zapletov, ki se rodijo iz sebičnega premišljevanja o sebi, veseliti se, v zavesti, da nič ne more uničiti našega upanja. Začetek poti, ki vodi v norost Božje ljubezni, je zaupljiva ljubezen do presvete Marije. Tako sem zapisal pred mnogimi leti v uvodu k nekemu premišljevanju svetega rožnega venca in od takrat sem že večkrat izkusil resničnost teh besed. Na tem mestu ne bom veliko govoril o tej ideji; raje vas povabim, da si še vi pridobite izkušnjo, da to sami odkrijete tako, da ste v ljubečem odnosu z Marijo, da ji odprete srce, ji zaupate svoje veselje in žalost in jo prosite, naj vam pomaga spoznati Jezusa in mu slediti.