Seznam točk

Naučimo se te Jezusove drže. Na svoji zemeljski poti ni hotel niti slave, ki mu je pripadala; pravico je imel do Božjega naslova, a je prevzel vlogo hlapca, sužnja. S tem kristjan ve, da gre vsa slava Bogu, in da ne more uporabljati vzvišenosti in veličine evangelija kot orodje za dosego človeških koristi in častihlepja.

Učimo se od Jezusa. Njegovo zadržanje, ko se odpove vsaki človeški slavi, je popolnoma skladno z veličino njegove edinstvene naloge nadvse ljubljenega Sina Božjega, ki se učloveči, da odreši ljudi. Naloga, ki jo je Očetova ljubeznivost ovila z ganljivo prošnjo: Filius meus es tu, ego hodie genui te. Postula a me et dabo tibi gentes hereditatem tuam. Moj sin si ti; danes sem te rodil. Prosi me in dam ti narode v dediščino.

Kristjan, ki v hoji za Kristusom živi v takšni drži popolnega čaščenja Očeta, tudi prejme od Gospoda besede ljubeznive skrbnosti: Ker mi je vdan, ga hočem osvoboditi, branil ga bom, ker spoznava moje ime.

Kakor vsak krščanski praznik, je tudi današnji še posebej praznik miru. Oljčne veje s svojo simboliko obujajo prizor iz Prve Mojzesove knjige: Počakal je še sedem dni in nato je spet poslal golobico iz ladje. Proti večeru se je golobica vrnila in glej, v kljunu je imela zeleno oljčno vejico. Zdaj je Noe vedel, da so vode na zemlji upadle. Prikliče nam v spomin, da je zaveza med Bogom in njegovim ljudstvom potrjena in postavljena v Kristusu, kajti on je naš mir. V tej čudoviti enosti in povzetku starega v novem, kar je značilno za liturgijo naše svete katoliške Cerkve, danes beremo naslednje besede, polne globokega veselja: Hebrejski otroci so šli z oljčnimi vejami Gospodu naproti in mu vzklikali: Hozana na višavah!

Vzklikanje Jezusu Kristusu se prepleta v naši duši s tistimi pozdravnimi vzkliki ob njegovem rojstvu v Betlehemu. Ko je šel naprej, piše sv. Luka, so razgrinjali svoje plašče na pot. Ko se je že bližal pobočju Oljske gore, je začela vsa množica učencev z močnim glasom veselo hvaliti Boga za vsa mogočna dela, ki so jih videli. Govorili so: Blagoslovljen kralj, ki prihaja v Gospodovem imenu! V nebesih mir in slava na višavah!

Pax in coelo, mir v nebesih. Vendar poglejmo tudi po svetu: zakaj ni miru na zemlji? Ne, na zemlji ni miru, samo videti je mirno, je le uravnotežen strah, so le krhki dogovori. Tudi v Cerkvi ni miru, ostre napetosti cefrajo belo oblačilo Kristusove neveste. V mnogih srcih manjka miru in neuspešno skušajo zapolniti nemir duše s stalnim letanjem; z malimi užitki, ki ne prinašajo zadovoljstva, saj vedno pustijo grenak priokus žalosti.

"Palmove veje," piše sv. Avguštin, "so simbolna proslavitev, ker predstavljajo zmago. Gospod je bil tik pred tem, da zmaga, s smrtjo na križu. V znamenju križa bo zmagal nad hudičem, princem smrti." Kristus je naš mir, ker je zmagal; zmagal pa je, ker se je boril v hudem boju proti nakopičeni zlobi v človeških srcih.

Kristus, ki je naš mir, je tudi naša Pot. Če hočemo mir, mu moramo slediti. Mir je posledica vojne, boja, tistega duhovnega, intimnega boja, ki ga mora vsak kristjan bojevati proti vsemu, kar v njegovem življenju ni od Boga: proti napuhu, čutnosti, sebičnosti, površinskosti, ozkosrčnosti. Zaman je klicanje k zunanji pomiritvi, če pa v dnu duše vest ni mirna, iz srca namreč prihajajo hudobne misli, umori, prešuštva, nečistovanja, tatvine, kriva pričevanja, kletve.

Doživljati sveto mašo pomeni živeti v stalni molitvi; prepričati se, da je to za vsakega izmed nas osebno srečanje z Bogom: molimo, slavimo, prosimo, se zahvaljujemo, zadoščujemo za naše grehe, se očiščujemo, se v Kristusu čutimo eno z vsemi kristjani.

Kdaj pa kdaj smo se morda vprašali, kako se lahko odzovemo tolikšni Božji ljubezni; morda smo si želeli jasno orisan program krščanskega življenja. Rešitev je lahka in dosegljiva vsem vernikom: ljubeznivo sodelovati pri sveti maši, naučiti se biti z Bogom pri maši, kajti v tej daritvi je zaobjeto vse, kar Gospod hoče od nas.

Dovolite, da vas spomnim na nekaj, kar ste tolikokrat opazovali: na potek liturgičnih obredov. Če jim sledimo korak za korakom, je veliko možnosti, da bo Gospod vsakemu od vas pokazal, kaj mora izboljšati, katere napake izločiti, kakšen naj bo naš bratski odnos do vseh ljudi.

Duhovnik se približa k oltarju Boga, Boga, ki razveseljuje našo mladost. Sveta maša se začne z veselo pesmijo, saj je tukaj Bog! To je veselje, ki se skupaj s priznanjem in ljubeznijo odraža pri poljubu oltarne mize, simbol Kristusa in spomin svetih: majhen prostor, posvečen, ker tu poteka zakrament neskončne učinkovitosti.

Confiteor nam prikaže našo nevrednost; ne v abstraktnosti naše krivde, temveč v konkretni prisotnosti naših grehov in naših napak. Zato ponavljamo: Kyrie eleison, Christe eleison, Gospod, usmili se! Kristus, usmili se! Če bi bilo odpuščanje v sorazmerju z našimi zaslugami, bi v tem trenutku iz naše duše privrela grenka žalost. Vendar zaradi Božje dobrote dosežemo odpuščanje po Božjem usmiljenju, ki mu vzklikamo — Slava! —, zakaj edino ti si Sveti, edino ti Gospod, edino ti Najvišji, Jezus Kristus, s Svetim Duhom: v slavi Boga Očeta.

Molitev k Bogu mojega življenja. Če nam Bog pomeni življenje, nas ne sme presenečati, da mora biti naš krščanski obstoj prepreden z molitvijo. Vendar ne mislite, da je molitev dejanje, ki ga izpolniš in potem opustiš. Pravični se veseli v Gospodovi postavi in premišljuje njegovo postavo podnevi in ponoči. Zjutraj mislim nate in popoldne se moja molitev kakor kadilo usmerja predte. Ves dan je lahko čas molitve: od večera do jutra in od jutra do večera. Celo več: kot nas opominja Sveto pismo, mora tudi spanec biti molitev.

Spomnite se, kaj nam o Jezusu povedo evangeliji. Včasih je celo noč preživel v intimnem pogovoru z Očetom. Kakšno ljubezen je v prvih učencih zbudila podoba Kristusa v molitvi! Ko so tako opazovali to stalno držo svojega Učitelja, so ga nekoč zaprosili: Domine, doce nos orare, Gospod, nauči nas moliti.

Sveti Pavel — orationi instantes, vztrajajte v molitvi, kot piše — povsod širi živi Kristusov zgled. In sveti Luka kot s čopičem prikaže način dela prvih učencev: vsi ti so enodušno vztrajali v molitvi.

Prekaljenost dobrega kristjana, po milosti, pridobimo v kovačnici molitve; in ker se molitev hrani iz življenja samega, se ne razvija le na en način. Srce si navadno olajšamo s pomočjo besed, z molitvami izraženimi z glasom, ki nas jih je naučil Bog sam, npr. Oče naš, ali pa po svojih angelih, npr. Zdrava Marija. Drugikrat bomo uporabili molitve, ki jih je prečistil čas in s katerimi so svojo pobožnost izražali milijoni bratov v veri. Te so lahko liturgične — lex orandi —, ali take, ki so se rodile iz strasti zaljubljenega srca, kot so številni marijanski odpevi: Sub tuum praesidium …, Memorare …, Salve Regina …

Ob drugih prilikah nam bo dovolj nekaj izrazov, izstreljenih kot puščice, iaculata: to so pobožni vzkliki, ki se jih naučimo ob pozornem branju Jezusove zgodbe: Domine, si vis, potes me mundare, Gospod, če hočeš, me moreš očistiti; Domine, tu omnia nosti, tu scis quia amo te, Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad; Credo, Domine, sed adiuva incredulitatem meam, verujem, Gospod, toda pomagaj moji neveri, utrdi mi vero; Domine, non sum dignus, Gospod, nisem vreden; Dominus meus et Deus meus, moj Gospod in moj Bog … in še drugi vzkliki, kratki in ganljivi, ki privrejo iz notranje gorečnosti duše in odgovorijo na konkretne okoliščine.

Življenje molitve pa mora temeljiti še na nekaj trenutkih dneva, ki jih posvetimo samo odnosu z Bogom; trenutkih pogovora brez besed, če je le mogoče ob tabernaklju, da se Bogu zahvalimo za to — samo! — dvatisočletno čakanje. Ta pogovor z Bogom je notranja molitev, od srca k srcu, pri kateri sodeluje vsa duša: razum in domišljija, spomin in volja. To je meditacija, ki prispeva k temu, da naše ubogo človeško življenje, naše običajno vsakdanje življenje dobi nadnaraven pomen.

S pomočjo tega časa meditacije, molitev izraženih z glasom in pobožnih vzklikov bomo svoj dan povsem naravno in neopazno spremenili v nenehno hvalo Bogu. Ostali bomo v njegovi navzočnosti, kot tudi zaljubljenci stalno usmerjajo svoje misli k ljubljeni osebi, in vsa naša, tudi najmanjša dejanja bodo polna duhovnih sadov.

Ko torej kristjan stopi na pot neprekinjenega odnosa z Bogom — in ta pot je namenjena vsem, ne samo izbrancem —, se njegovo notranje življenje krepi, postaja gotovo in trdno; in v človeku se utrdi ta boj, prijeten in zahteven obenem, da bi do konca izpolnil Božjo voljo.

Na podlagi življenja molitve lahko razumemo tudi drugo temo, o kateri govori današnji praznik: apostolat, uresničevanje nauka, ki ga je Jezus izročil svojim tik pred vnebohodom: in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta.

Kako velik si, naš Gospod in naš Bog! Ti našemu življenju daješ nadnaravni smisel in Božjo moč. Ti si razlog, da iz ljubezni do Tvojega Sina z vso močjo svojega bitja, z dušo in telesom lahko ponavljamo: oportet illum regnare! Obenem pa se oglaša naša šibkost, saj veš, da smo nemočna bitja — in kako nemočna! —, ki imamo vse, ne le noge, temveč tudi srce in glavo, iz ilovice. Samo po Tebi lahko živimo Božje življenje.

Kristus mora kraljevati predvsem v naši duši. Toda kako bi mu odgovorili, če bi vprašal: kako mi ti pustiš vladati v sebi? Sam bi mu odgovoril, da za to potrebujem obilo Njegove milosti. Samo tako se bodo tudi zadnji utrip mojega srca, tudi zadnji dih, tudi najmanj odločen pogled, tudi najbolj običajna beseda, tudi najbolj navadno občutje spremenili v hozano mojemu Kristusu kralju. Če si prizadevamo, da bi Kristus vladal, moramo biti dosledni in začeti s tem, da mu izročimo svoje srce. Če tega ne bi storili, bi bilo govorjenje o Kristusovem kraljestvu vpitje brez krščanske vsebine, zunanji znak vere, ki ne obstaja, goljufiva izraba Božjega imena za človeške namene.

Če bi bil pogoj za Jezusovo kraljevanje v moji in tvoji duši to, da bi v njej našel popolno bivališče, potem bi imeli razlog za obup. Toda ne boj se, sionska hči! Glej, tvoj kralj prihaja, sedeč na osličjem mladiču. Ga vidite? Jezus je zadovoljen s preprosto živaljo namesto prestola. Za vas ne vem, toda zame ni ponižanje, če pred Bogom priznam, da sem tovorna žival: živina sem bil pri tebi. Toda jaz bom vedno s tabo, prijel si me za desno roko, vodiš me za povodec.

Pomislite na lastnosti oslička, zdaj ko teh ni več veliko. Ne na starega in trmastega osla, ki je zamerljiv in izdajalsko brca, temveč na mladega oslička z ušesi, našpičenimi kot antene, ki je skromen pri hrani, žilav pri delu ter dirja odločno in veselo. Obstaja nešteto lepših, sposobnejših in močnejših živali. Toda Kristus si je izbral njega, da bi se kot kralj predstavil pred ljudstvom, ki ga je pozdravljalo. Kajti Jezus ne mara preračunljive zvitosti, krutosti hladnih src, čudovite, a prazne lepote. Naš Gospod ceni veselje mladostnega srca, preprost korak, nenarejen glas, čiste oči, ušesa, pozorna na njegovo besedo ljubezni. Na ta način kraljuje v naši duši.