Seznam točk

Bistveno je, da starši vzgajajo s svojim zgledom. Otroci ne iščejo v svojem očetu ali materi le malo več znanja ali kolikor toliko tehtnih nasvetov, ampak kaj več: pričevanje o vrednosti in smislu bivanja, ki se utelesi v konkretnem življenju in je potrjeno v različnih okoliščinah in dogajanjih v teku let.

Če bi moral svetovati staršem, bi jim svetoval predvsem tole: naj vaši otroci vidijo — že v zgodnjih otroških letih vse vidijo in ocenjujejo, ne delajte si utvar —, da skušate živeti v skladu s svojo vero, da ne nosite Boga samo na svojih ustnicah, ampak da je navzoč v vaših delih. Vidijo naj, da si prizadevate, da bi bili odkritosrčni in zvesti, da se imate radi in da jih imate radi zares.

Tako boste najbolje pripomogli, da postanejo pravi kristjani, celoviti možje in žene, ki so se zmožni z odprtim duhom spopasti z dogodki, ki jih bodo čakali v življenju, da bodo pripravljeni služiti svojim sodržavljanom in prispevati k reševanju velikih problemov človeštva ter posredovati Kristusovo pričevanje v družbi, v katero se bodo kasneje vsidrali.

Poslušajte svoje otroke, posvetite jim tudi nekaj svojega časa, izkažite jim zaupanje! Verjemite jim, kar vam povejo, pa čeprav se vam kdaj zlažejo. Ne ustrašite se njihove upornosti, saj ste tudi vi v njihovih letih bili do neke mere uporniški. Pojdite jim naproti, na pol poti, in molite zanje, da se bodo preprosto obrnili na svoje starše — tako bo, če boste krščansko ravnali —, namesto da bi svojo naravno radovednost potešili pri lažnih, grobih prijateljih brez sramu. Na vaše zaupanje, na prijateljsko razmerje do njih bodo odgovorili z odkritosrčnostjo. To pa je, navkljub občasnim prerekanjem in nerazumevanjem, družinski mir, krščansko življenje.

"Kako naj opišem," se sprašuje pisec iz prvih stoletij, "srečo zakona, ki ga Cerkev združi, predanost potrjuje, blagoslov zapečati, ki ga angeli razglašajo in ga Bog Oče prizna za sklenjenega?… Zakonca sta si kot brat in sestra, drug drugemu služabnika, med njima ni nič ločenega, ne telesnega ne duhovnega. Resnično sta dva v enem telesu, in kjer je eno samo telo, mora biti en sam duh … Ko Jezus gleda te domove, se veseli in jim pošilja svoj mir. Kjer sta dva, je tudi On, in kjer je On, ne more biti nič slabega."

Če se je Jožef naučil od Jezusa živeti po Božje, si pa upam reči, da je Jožef naučil Božjega Sina veliko človeških opravkov. Ne morem se sprijazniti z naslovom rednik, kot včasih imenujemo Jožefa, ker obstaja nevarnost, da bi mislili, da so bili stiki med Jožefom in Jezusom mrzli, zunanji. Naša vera nas sicer uči, da ni bil njegov človeški oče, a to ni edino očetovstvo.

"Jožefu," beremo v pridigi svetega Avguština, "ne pripada samo ime očeta, bolj ga je vreden, kot kdor koli drug." Nadalje pa pravi: "Na kakšen način je bil oče? Na toliko globlji način je bil oče, kolikor bolj čisto je bilo njegovo očetovstvo. Nekateri so mislili, da je bil oče našega Gospoda Jezusa Kristusa tak, kot so očetje drugi, ki imajo potomce po mesu in ne sprejemajo svojih otrok le kot sad duhovne navezanosti. Zato pravi sveti Luka: mislili so, da je Jezusov oče. Zakaj pravi: mislili so? Ker se človeška miselnost in razum nanašata na to, kar se dogaja med ljudmi. Gospod ni Jožefov telesni potomec. Vendar se je Jožefovi pobožnosti in ljubezni iz Device Marije rodil sin, ki je bil Božji Sin."

Jožef je ljubil Jezusa kot oče ljubi sina; nudil mu je vse najboljše, kar je premogel. Jožef je skrbel za Otroka, kot mu je bilo naročeno, in ga izučil za tesarja; predal mu je svojo obrt. Zato so nazareški sosedje brez razlike Jezusa imenovali faber in fabri filius: tesar in sin tesarja. Jezus je delal v Jožefovi delavnici in skupaj z njim. Kakšen je bil Jožef, kako je v njem delovala milost, da je bil zmožen po človeški strani izučiti Božjega Sina?

Jezus je moral biti podoben Jožefu — po načinu dela, po potezah značaja, po govorici. V Jezusovem čutu za realnost, v opazovanju, v načinu sedenja pri mizi in lomljenju kruha, v stvarnosti, s katero je učil in uporabljal prilike iz vsakdanjega življenja, odsevata Jezusovo otroštvo in mladost, torej to, kakšen stik je imel z Jožefom.

Ne moremo mimo vzvišenosti te skrivnosti. Ta Jezus, ki je človek, ki govori z naglasom določene izraelske pokrajine, ki je podoben tesarju z imenom Jožef, ta je Sin Božji. Toda kdo bi mogel Boga kaj naučiti? Vendar je pravi človek, ki živi normalno: najprej kot otrok, potem kot mladenič, ki pomaga v Jožefovi delavnici; nazadnje kot zrel mož, v polnosti svojih moči. Jezus pa je napredoval v modrosti in starosti in priljubljenosti pri Bogu in pri ljudeh.