Seznam točk

Ne dolgo tega sem občudoval marmornati relief, ki prikazuje poklon modrih z Vzhoda Detetu Jezusu. V tem sklopu so bili še štirje angeli, vsak s svojim simbolom: krono, svetom, okronanim s križem, sabljo, žezlom. S tem grafičnim prikazom, pri katerem so uporabili znane znake, je upodobljen prizor, ki se ga danes spominjamo: modri — izročilo pravi, da so bili kralji —, so pokleknili pred Detetom, potem ko so vprašali v Jeruzalemu: Kje je novorojeni judovski kralj?

Tudi meni to vprašanje ne da miru in zrem Jezusa, položenega v jasli, v prostoru, primernem le za živino. Kje so, Gospod, tvoja kraljeva znamenja: krona, sablja, žezlo? Pripadajo mu, pa jih noče. Kraljuje povit v plenice. Razorožen kralj je, brez zaščite: majhen otrok. Kako nam ne bi prišle na misel apostolove besede: sam sebe je izničil tako, da je prevzel vlogo hlapca?

Naš Gospod se je učlovečil, da bi nam pokazal Očetovo voljo. In o tem nas uči že iz zibelke. Jezus Kristus nas išče — s poklicem, ki je klic k svetosti —, da z njim dovršimo odrešenje. Poglejte njegov prvi nauk: potrebno je soodreševati, a ne s tem, da bi se gnali za zmago nad svojimi bližnjimi, ampak nad nami samimi. Tako kot Kristus se moramo izničiti, občutiti, da smo drugim hlapci, da bi jih pripeljali k Bogu.

Kje je kralj? Ali si Jezus morda ne želi zakraljevati najprej v srcu, v tvojem srcu? Zato postane Dete. Kajti le kdo nima rad drobnega bitja? Kje je kralj? Kje je tisti Kristus, ki ga Sveti Duh skuša oblikovati v naši duši? Ne more biti v nadutosti, ki nas ločuje od Boga. Ne more biti v pomanjkanju ljubezni, ki nas pušča same. Tam Kristusa ne more biti, tam človek ostaja sam.

Ob vznožju Deteta Jezusa, na dan razglašenja, pred kraljem brez zunanjih kraljevskih simbolov, mu lahko rečete: Gospod, odstrani ošabnost iz mojega življenja, stri moje samoljubje, to mojo težnjo po samouveljavljanju in prevladovanju nad drugimi. Daj, da bo temelj moje osebnosti v istovetnosti s teboj.

Cilj ni lahek: poistovetiti se s Kristusom. Vendar tudi ni težak, če živimo, kot nas je Gospod učil, če dnevno stopimo v stik z njegovo besedo, če prepojimo svoje življenje z resničnostjo zakramenta, z evharistijo, ki nam jo je On dal kot hrano, kajti kristjanova pot je shojena, kot pravi stara pesem iz mojih krajev. Bog nas je poklical jasno in nedvoumno. Kot modri z Vzhoda smo odkrili zvezdo, luč in smer na nebu svoje duše.

Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda in smo se mu prišli poklonit. To je tudi naša izkušnja. Tudi mi smo opazili, da se nam v duši počasi prižiga nov plamen: želja biti kristjani v polnosti; če mi dovolite, da se tako izrazim, hrepenenje po tem, da bi Boga vzeli zares. Če bi zdajle vsak izmed vas začel na glas pripovedovati, kako je prišel do nadnaravnega poklica, bi ostali presodili, da je vse to nekaj Božjega. Zahvalimo se Bogu Očetu, Bogu Sinu, Bogu svetemu Duhu in sveti Mariji, po kateri nam prihajajo vse milosti iz nebes, za ta dar, ki je, poleg vere, največji, kar jih Gospod lahko podeli ustvarjenemu bitju — konkretno hrepenenje po polnosti ljubezni, v prepričanju, da je svetost sredi poklicnih, družbenih nalog tudi potrebna in ne samo mogoča.

Pomislite, s kakšno obzirnostjo nas vabi Gospod. Uporablja človeške besede kot kak zaljubljenec: Poklical sem te po imenu: moj si! Bog, ki je lepota, veličina, modrost, nam naznanja, da smo njegovi, da nas je izvolil po svoji neskončni ljubezni. Potrebno je trdno življenje vere, da ne bi skazili te čudovite stvari, ki nam jo Božja previdnost polaga v roke. Vera, kot so jo imeli modri z Vzhoda. Prepričanje, da nam ne puščava ne viharji ne mirne oaze ne bodo preprečile, da bi dospeli do cilja v večnem Betlehemu — do dokončnega življenja z Bogom.

Pot vere je pot žrtve. Krščanski poklic nas ne vleče stran od našega mesta, zahteva pa, da zapustimo vse tisto, kar ni po Božji volji. Luč, ki se prižge, je le začetek. Moramo ji slediti, če hočemo, da ta jasnost postane zvezda in nato sonce. "Dokler so modri bili v Perziji," piše sveti Janez Zlatousti, "so videli le zvezdo. Ko pa so zapustili svojo domovino, so zagledali sámo sonce pravičnosti. Lahko bi rekli, da ne bi več videli zvezde, če bi ostali doma. Pohitimo tudi mi in, čeprav nam vsi postavljajo ovire, tecimo v hišo tega Deteta."

Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda, in smo se mu prišli poklonit. Ko je kralj Herod to slišal, se je vznemiril in ves Jeruzalem z njim. Še danes se ta prizor ponavlja. So ljudje, ki se nad Božjo veličino, nad človeško in globoko krščansko odločitvijo, da dosledno živimo svojo vero, čudijo ter se osupli celo pohujšujejo. Rekli bi, da ne dojemajo druge stvarnosti, kot je tista, ki jim jo dopuščajo njihova omejena zemeljska obzorja. Pred velikodušnostjo, ki jo zaznajo v ljudeh, ki so zaslišali Gospodov klic, se nejevoljno nasmihajo, se ustrašijo ali pa — v primerih, ki se zdijo resnično patološki —, osredotočijo vse svoje sile, da bi otežkočili sveto odločitev, ki jo je kdo zavestno in popolnoma svobodno sprejel.

Nekajkrat sem bil priča nečesa, kar bi lahko označili kot množično gibanje proti tistim, ki so se odločili posvetiti vse svoje življenje služenju Bogu in ljudem. Nekateri so prepričani, da Gospod ne more izbrati, kogar hoče, ne da bi najprej prosil za dovoljenje njih in nato izvolil druge ljudi; da človek ni zmožen popolne svobode, da na Ljubezen odgovori pritrdilno, ali pa jo zavrne. Nadnaravno življenje vsake duše je za take osebe nekaj postranskega. Mislijo, da je temu vredno namenjati pozornost, toda šele potem, ko so zadovoljili male udobnosti in človeške sebičnosti. Če bi bilo tako, kaj bi ostalo od krščanstva? So Jezusove ljubeznive, a istočasno zahtevne besede samo zato, da jih poslušamo, ali pa zato, da jih poslušamo in delamo po njih? On je rekel: Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče.

Naš Gospod se obrača na vse ljudi, vsem pravi, naj pridejo k njemu, naj bodo sveti. Ne kliče samo Treh kraljev, ki so bili modri in mogočni. Že pred tem je poslal betlehemskim pastirjem ne le zvezde, ampak enega izmed njegovih angelov. Vsi pa, revni in bogati, modri in preprosti, morajo gojiti v svojih dušah ponižnost, ki jim omogoča, da slišijo Božji glas.

Poglejte Herodov primer! To je mogočnež, ki ima možnost, da se posvetuje z učenjaki: Sklical je vse velike duhovnike in pismouke ljudstva ter pri njih poizvedoval, kje je rojen Mesija. Njegova oblast in znanje ga ne pripeljeta do tega, da bi spoznal Boga. Njegovo zakrknjeno srce uporablja moč in znanje le za hudobijo. Vodi ga nesmiselna želja, da bi uničil Boga, prezir do življenja peščice nedolžnih otrok.

Nadaljujmo z branjem evangelija: Rekli so mu: "V Betlehemu v Judeji, kajti takole je pisano po preroku: In ti, Betlehem, dežela Judova, nikakor nisi najmanjši med Judovimi voditelji; iz tebe bo namreč prišel vodnik, ki bo pasel moje ljudstvo Izraela." Ne moremo prezreti teh podrobnosti Božjega usmiljenja: tisti, ki naj bi odrešil svet, se rodi v izgubljeni vasici. Kajti Bog ne gleda na osebo, kot nam stalno ponavlja Sveto pismo. Če hoče povabiti dušo v polnost življenja v veri, se ne ozira na premoženje, na družinsko poreklo, na stopnjo učenosti. Poklic je pred vsem tem: zvezda, ki so jo videli vziti, je šla pred njimi, dokler ni obstala nad krajem, kjer je bilo dete.

Najprej je poklic. Bog nas ljubi, še preden se znamo obrniti k njemu, in vsadi v nas ljubezen, s katero mu lahko odgovorimo. Očetovska dobrota Boga nam prihaja naproti. Naš Gospod ni samo pravičen, je veliko več: je usmiljen. Ne čaka, da bi mi prišli k njemu. On naredi prvi korak z nedvoumno očetovsko ljubeznivostjo.