Seznam točk

Vera, upanje, ljubezen. To so življenjske osi svetega Jožefa in vsakega krščanskega življenja. Predanost svetega Jožefa je kot tkanina, v kateri se prepletajo zvesta ljubezen, ljubezniva vera in zaupljivo upanje. Zato je njegov praznik dober trenutek, da vsi poživimo svojo predanost krščanskemu poklicu, ki ga je Gospod namenil vsakemu izmed nas.

Kadar res želimo živeti iz vere, upanja in ljubezni, takrat obnovitev izročitve ne pomeni znova vzeti v roke nekaj, kar je bilo zavrženo. Kadar imamo vero, upanje in ljubezen, tedaj prenova — navkljub osebnim napakam, padcem, nemoči —, pomeni obdržati se v Božjih rokah, potrditi pot zvestobe. Obnoviti izročitev je, ponavljam, obnoviti zvestobo temu, kar Gospod hoče od nas: ljubiti z dejanji.

Ljubezen se nujno razodeva na svoj način, ki je zanjo značilen. Včasih se govori o ljubezni, kot bi bila zagon, usmerjen k lastni zadovoljitvi, ali zgolj sredstvo za sebično dopolnitev lastne osebnosti. In to ni tako. Prava ljubezen pomeni izstopiti iz samega sebe, je izročitev. Ljubezen prinaša veselje, a to veselje ima svoje korenine v obliki križa. Dokler smo na zemlji in še nismo dospeli do polnosti prihodnjega življenja, ne more biti prave ljubezni brez izkušnje žrtve, bolečine. To je okusna bolečina, prijetna bolečina, ki je vir notranjega veselja, toda stvarna bolečina, saj je njen namen premagati lastno sebičnost in vzeti ljubezen kot smernico vseh naših dejanj.

Premišljevanje Kristusove smrti se strne v povabilo, da bi se popolnoma iskreno srečali z našim vsakdanom, da bi vero, ki jo izpovedujemo, vzeli zares. Veliki teden zato ne more biti le nekakšen posvečeni premor sredi življenja, ki se odvija le po človeških postavkah; biti mora priložnost, da se poglobimo v globine Božje ljubezni, ki bi jo tako mogli z besedo in deli pokazati ljudem.

A Gospod ima svoje pogoje. Sveti Luka je zabeležil izjavo, ki je ne moremo pogrešiti: Če kdo pride k meni in ne sovraži svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec. To so trde besede. Res je, da beseda sovraži ne izraža najbolje Jezusove prvotne misli. Na vsak način so Gospodove besede močne, saj jih tudi ne moremo zamenjati z imeti manj rad, kot se včasih zmerno razlaga, da bi omilili ta stavek. Strašna je ta ostra izjava, pa ne zato, ker bi pomenila negativno ali brezsrčno ravnanje, saj je ta Jezus, ki zdaj tako govori, tisti, ki nam ukazuje ljubiti bližnje kakor samega sebe in izroča svoje življenje za človeka; ta izjava preprosto kaže, da pred Bogom ne moremo biti polovičarji. Kristusove besede bi lahko prevedli z bolj ljubi ali bolje ljubi, ne z egoistično ljubeznijo in tudi ne s kratkoročno ljubeznijo, ljubiti moramo z Božjo ljubeznijo.

Za to gre. Oglejmo si zadnjo Jezusovo zahtevo: et animam suam. Življenje, dušo sámo, zahteva Gospod. Če smo nečimrni, če se zanimamo samo za svojo osebno udobnost, če obstoj vseh drugih in celo vsega sveta usmerjamo v sebe same, se nimamo pravice imenovati kristjani, priznavati se za Kristusove učence. Potrebna je izročitev v dejanjih in v resnici, ne samo v besedah. Ljubezen do Boga nas vabi, da z našimi rokami nosimo križ, da tudi sami občutimo težo celotnega človeštva in da, v okoliščinah, lastnih stanu in poklicu vsakega posameznika, izpolnimo jasne in hkrati ljubeče namere Očetove volje. V tem evangeljskem odlomku nadaljuje Jezus: Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec.

Sprejmimo Božjo voljo brez strahu, brez obotavljanja napravimo sklep, da gradimo vse svoje življenje v skladu s tem, kar nas uči in zahteva naša vera. Bodimo prepričani, da se bomo spopadali z boji, trpljenjem in bolečino, vendar če resnično posedujemo vero, ne bomo nikdar nesrečni: tudi trpeči in celo obrekovani se bomo čutili srečne; ta sreča nas bo spodbujala ljubiti druge, da bi bili tudi oni deležni našega nadnaravnega veselja.

Dovolite mi, da vam povem o dogodku iz osebnega življenja, ki se je zgodil že pred mnogimi leti. Nekega dne mi je prijatelj dobrega srca, ki pa ni imel vere, pokazal zemljevid sveta in rekel: "Poglej, od severa do juga, od vzhoda do zahoda." — "Kaj naj pogledam?" sem ga vprašal. Njegov odgovor se je glasil: "Kristusov neuspeh. Toliko stoletij truda, da bi človeško življenje napolnil s svojim naukom, pa si poglej rezultat. " Te besede so me sprva užalostile; v resnici je zelo žalostno, da je še veliko ljudi, ki ne poznajo Gospoda, in da je med tistimi, ki ga poznajo, tudi veliko takih, ki živijo, kot da ga ne bi poznali.

Toda ta občutek je trajal le nekaj trenutkov in se potem umaknil ljubezni in hvaležnosti, ker je Jezus vsakega človeka hotel za svobodnega sodelavca pri svojem odrešenjskem delu. Ni bil neuspešen: njegov nauk in njegovo življenje nenehno oplajata svet. Njegovo odrešenje več kot zadostuje.

Bog noče sužnjev, temveč otroke, in spoštuje našo svobodo. Odrešenje se nadaljuje in mi pri njem sodelujemo. Volja Kristusa je, kot odločno pravi sveti Pavel, da v svojem mesu, v svojem življenju dopolnimo tisto, kar manjka njegovemu trpljenju, pro Corpore eius, quod est Ecclesia, v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev.

Vredno je zastaviti življenje, se popolnoma izročiti in tako odgovoriti na ljubezen in zaupanje, ki ju Bog polaga v nas. Vredno se je predvsem odločiti, da bomo svojo krščansko vero vzeli resno. V molitvi Vere izpovedujemo svojo vero v vsemogočnega Boga Očeta, v njegovega Sina Jezusa Kristusa, ki je umrl in vstal, ter v Svetega Duha, Gospoda, ki daje življenje. Priznavamo, da je ena, sveta, katoliška in apostolska Cerkev Kristusovo telo, ki ga oživlja Sveti Duh. Veselimo se odpuščanja grehov in upanja na prihodnje vstajenje. Toda, ali te resnice zares prodrejo v globine srca ali ostanejo zgolj na ustnicah? Božje sporočilo zmage, veselja in miru na binkoštni dan mora biti nezlomljiv temelj v načinu mišljenja, ravnanja in življenja vsakega kristjana.

Toda glejte: če je Bog hotel povzdigniti svojo Mater, pa je hkrati tudi res, da ji zemeljsko življenje ni prizaneslo ne z izkušnjo trpljenja ne s težkim delom niti ne s preizkušnjami v veri. Ženi iz ljudstva, ki je nekega dne vzkliknila in hvalila Gospoda: Blagor telesu, ki te je nosilo, in prsim, ki so te dojile, Jezus odgovori: še bolj blagor tistim, ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo. To je bila hvalnica njegovi Materi, njenega fiat, zgôdi se, iskrenega, predanega, izpolnjenega do skrajnih posledic, ki se ni razkril v veličastnih dejanjih, temveč v skriti in tihi daritvi vsakega dne.

Ko razmišljamo o teh resnicah, malo bolje razumemo Božjo logiko; spoznamo, da nadnaravna vrednost našega življenja ni odvisna od tega, ali se uresničujejo podvigi, ki jih včasih skuje naša domišljija, temveč od zvestega sprejemanja Božje volje, od velikodušne pripravljenosti na majhne vsakdanje daritve.

Zato, da bi bili Božji, da bi se posvetili, moramo biti najprej zelo človeški ter pred Božjimi očmi živeti svoje običajno človeško življenje in posvečevati to navidezno majhnost. Tako je živela Marija. Ta, ki je milosti polna, ki je deležna Božje naklonjenosti, ki je nad angeli in svetniki, je živela običajno življenje. Marija je človek kot mi, s srcem, kot je naše, sposobnim veselja in radosti, trpljenja in solz. Preden ji je nadangel Gabrijel sporočil Božjo voljo, naša Gospa ni vedela, da je že vso večnost izbrana za Mater Mesija. Sebe je videla v vsej nizkosti: zato pozneje v globoki ponižnosti prizna, da ji je velike reči (…) storil Mogočni.

Čistosti, ponižnosti in velikodušnosti Marije stojita nasproti naša beda, naša sebičnost. Razumljivo je, da si jo po tem spoznanju želimo posnemati. Smo ljudje kot Ona in dovolj je, da se potrudimo biti zvesti, pa bo Gospod tudi v nas storil velike stvari. Naša majhnost pri tem ne bo ovira; kajti Gospod izbere malovredne stvari, da tako še bolj zasije moč njegove ljubezni.

Rad bi, da skupaj premislimo, kako je ta Kristus, ki se je kot ljubek otrok rodil v Betlehemu, gospodar sveta. Torej, po Njem so bila ustvarjena vsa bitja na zemlji in v nebesih. On je z Očetom spravil vse stvari, tako da je s krvjo, ki jo je prelil na križu, ponovno vzpostavil mir med zemljo in nebom. Danes Kristus kraljuje na Očetovi desnici. Angela v belih oblačilih sta učencem, ki so po Gospodovem vnebohodu osupli strmeli v nebo, rekla: Možje Galilejci, kaj stojite in gledate v nebo? Ta Jezus, ki je bil vzet od vas v nebo, bo prišel prav tako, kakor ste ga videli iti v nebo.

Po Njem vladajo kralji, le da kralji, predstavniki človeške oblasti, minejo; Gospod pa kraljuje na vekov veke, njegovo kraljestvo je večno kraljestvo, njegova oblast je iz roda v rod.

Kristusovo kraljestvo ni le izraz ali retorična podoba. Kristus živi, živi tudi kot človek z istim telesom, ki ga je prevzel ob utelešenju, v katerem je po križu vstal in v katerem biva poveličan v osebi Besede skupaj s svojo človeško dušo. Kristus, pravi Bog in pravi Človek, živi in kraljuje in je gospod sveta. Samo po Njem se ohranja pri življenju vse, kar živi.

Zakaj se torej že zdaj ne pokaže v vsej svoji slavi? Ker njegovo kraljestvo ni od tega sveta, čeprav je na tem svetu. Jezus je Pilatu odgovoril: kralj sem. Jaz sem zato rojen in sem zato prišel na svet, da pričujem za resnico. Kdor je iz resnice, posluša moj glas. Tisti, ki so od Mesija pričakovali vidno posvetno oblast, so se motili: Kajti Božje kraljestvo ni jed in pijača, marveč pravičnost, mir in veselje v Svetem Duhu.

Resnica in pravičnost, mir in veselje v Svetem Duhu. To je Kristusovo kraljestvo: Božje delovanje, ki odrešuje ljudi in ki bo doseglo vrhunec, ko bo konec časov in bo Gospod z rajskih višav prišel dokončno sodit ljudi.

Ko Kristus začne učiti na zemlji, ne ponudi političnega programa, temveč reče: Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo. Svojim učencem naroči, naj oznanjajo to dobro novico, in ljudi pouči, naj v molitvi prosijo za prihod Božjega kraljestva. Kraljestvo Boga in njegove pravičnosti je sveto življenje, to, za kar si moramo najprej prizadevati in kar je edino zares potrebno.

Zveličanje, ki ga oznanja naš Gospod Jezus Kristus, je vabilo za vse. Nebeško kraljestvo je podobno kralju, ki je napravil svatbo svojemu sinu. Poslal je svoje služabnike, da skličejo povabljene na svatbo. Zato Gospod razkriva, da je Božje kraljestvo med vami.

Nihče ni izključen iz odrešenja, če se prostovoljno podredi ljubeznivim Kristusovim zahtevam: se ponovno rodi, v preprostosti duha postane kot otrok, oddalji srce od vsega, kar nas ločuje od Boga. Jezus hoče dejanja, ne samo besed, poleg tega pa neustrašno prizadevanje, kajti samo tisti, ki se borijo, si bodo zaslužili večno dediščino.

Kraljestvo — končna sodba odrešenja ali pogube —, se ne bo dovršilo že tu na zemlji. Zdaj je kraljestvo kot setev, kot rast gorčičnega zrna, na koncu pa bo podobno mreži, polni rib; na obrežju bodo tisti, ki so ravnali pravično, ločeni od tistih, ki so bili krivični. A dokler živimo tu, lahko kraljestvo primerjamo s kvasom, ki ga je vzela žena in ga umesila v tri merice moke, dokler se ni vse prekvasilo.

Kdor razume kraljestvo, ki ga ponuja Kristus, se zaveda, da se zanj splača zastaviti vse; je biser, ki ga pridobi trgovec v zameno za vse svoje imetje, in zaklad, ki ga je nekdo našel na polju. Nebeško kraljestvo si je težko pridobiti in nihče ne more biti prepričan, da ga je osvojil. Vendar je ponižen klic skesanega človeka dovolj, da se vrata na stežaj odprejo. Eden od hudodelcev, ki so ju križali skupaj z Jezusom, prosi: Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo! In on mu je rekel: Resnično, povem ti: danes boš z menoj v raju.