Seznam točk

Vrnimo se k prizoru ozdravitve slepega. Jezus je odgovoril učencem, da njegova nesreča ni posledica greha, ampak priložnost, da se izkaže Božja moč, ter s čudovito preprostostjo odloči, da slepi spregleda.

Tedaj se skupaj s srečo pričnejo nadloge tega človeka. Ne pustijo ga pri miru. Najprej pridejo sosedje in tisti, ki so ga prej videli, da je bil berač. Evangelij ne omenja, da bi se razveselili, ampak da niso mogli verjeti, čeprav je slepi vztrajal, da je tisti, ki prej ni videl, sedaj pa vidi, on sam. Namesto da bi mu dopustili, da mirno uživa prejeto milost, ga odvlečejo k farizejem, ki ga ponovno izprašajo, kako se je zgodilo. In drugič odgovori: Blata mi je dal na oči, nato sem se umil in vidim.

Farizeji pa hočejo dokazati, da se to, kar se je zgodilo, dobro delo, čudež, ni zgodilo. Nekateri se opirajo na revne, hinavske razloge, zelo pristranske: da je bil ozdravljen na soboto, in ker je na soboto prepovedano delati, ni bilo ozdravljenja. Drugi naredijo to, čemur bi danes rekli preiskava. Gredo k staršem slepega: Je to vaš sin, o katerem pravite, da se je rodil slep? Kako, da zdaj vidi? Strah pred mogočneži starše privede do tega, da jim odgovorijo s stavkom, ki vsebuje vso zanesljivost znanstvene metode: Veva, da je to najin sin in da se je rodil slep; kako to, da zdaj vidi, pa ne veva, in kdo mu je odprl oči, midva ne veva. Njega vprašajte. Dovolj je star. Sam naj govori o sebi.

Preiskovalci ne morejo verjeti, ker nočejo verjeti. Tedaj so farizeji drugič poklicali človeka, ki je bil prej slep, in mu rekli: … Mi vemo, da je ta človek — Jezus Kristus — grešnik.

V kratkih besedah nam poročanje svetega Janeza nazorno prikaže tipičen primer grobega kršenja temeljne pravice, ki po naravi stvari pripada vsakomur, pravice do tega, da se s posameznikom ravna spoštljivo.

To je danes še vedno aktualna tema. Zelo lahko bi bilo v današnjem času navesti primere, v katerih agresivna radovednost privede do bolestnega raziskovanja po zasebnem življenju drugih. Že nekaj malega smisla za pravičnost zahteva, da tudi pri preiskovanju domnevnega prestopka postopamo previdno in zmerno, ne da bi vzeli kot dejstvo nekaj, kar je samo mogoče. Razumljivo je torej, do kakšne mere je treba to nezdravo radovednost označiti kot izprijenost, da bi spravili na plano nekaj, kar ne samo da ni prestopek, temveč more biti častno dejanje.

Trgovcem z domnevami, ki dajejo vtis organiziranega trgovanja z zasebnostjo, se je treba zoperstaviti, braniti čast vsakega človeka, njegovo pravico do molka. Pri tej obrambi znajo biti enakih misli vsi pošteni ljudje, pa naj bodo kristjani ali ne, ker gre za splošno vrednoto: za legitimno odločitev vsakega človeka, da je to, kar je, da se ne razkazuje, da spodobno obdrži zase svoje radosti, družinske težave in bolečine; predvsem pa, da dela dobro brez zbujanja pozornosti, da pomoči potrebnim pomaga iz čiste ljubezni, ne da bi bil primoran obešati na veliki zvon ta dobra dela, še manj pa, da bi moral razgaljati zasebnost svoje duše pred brezobzirnim in zahrbtnim pogledom ljudi, ki glede notranjega življenja, razen z namenom, da bi se brezsrčno norčevali, ne dojamejo, niti ne želijo dojeti ničesar.

Kako težko se je otresti te zasledujoče napadalnosti! Načini, kako ovirati človekovo mirno življenje, so se namnožili. Mislim na tehnične pripomočke, pa tudi na postopke utemeljevanja, proti katerim se je težko upreti, če hoče človek obdržati dobro ime. Tako se včasih izhaja iz domneve, da so vsi ljudje slabi; zato se s tem zmotnim pristopom zdi, da je samokritika, samoobtoževanje neizogibno. Če si kdo ne naprti cele tone blata na svoje rame, potem ga označijo za najslabšega med slabimi in poleg tega še za hinavca in bahača.

Ob drugih prilikah je možno še drugačno ravnanje: kdor vas je v govoru ali pisanju obrekoval, je pripravljen priznati, da ste dosledna osebnost, vendar tega drugi ne bodo hoteli priznati in lahko razglasijo, da si tat. Kako boš dokazal, da nisi tat? Ali pa: stalno ste trdili, da je vaše vedenje čisto, plemenito, pošteno. Bi bili pripravljeni znova presoditi, če slučajno to vaše vedenje ni — ravno nasprotno —, umazano, neplemenito, izkrivljeno?

Ti primeri niso izmišljeni. Prepričan sem, da bi vsaka oseba ali ustanova, ki ima kaj slovesa, mogla dodati še svojo izkušnjo. V nekaterih krogih je prišlo do zmotne miselnosti, da ima javnost, ljudstvo, ali kakor koli se želite izraziti, pravico, da pozna in presoja o najintimnejših življenjskih podrobnosti drugih ljudi.

Dovolite mi še nekaj besed o nečem, kar je zelo blizu moji duši. Več kot trideset let že govorim in pišem na vse mogoče načine, da Opus Dei nima nobenih časnih, političnih ciljev; da se trudi samo in izključno širiti poznavanje ter življenje odrešujočega Kristusovega nauka med množicami vseh ras, vseh družbenih slojev, vseh dežel: prispevati k temu, da bo na zemlji več Božje ljubezni, s tem več miru, več pravičnosti med ljudmi, ki so otroci enega samega Očeta.

Na tisoče — milijone —, ljudi je to razumelo. Drugi, manj številni, pa ne, iz katerega koli razloga. Moje srce je bližje prvim, a spoštujem in ljubim tudi druge, kajti dostojanstvo vsakega človeka je treba ceniti ter spoštovati in vsi so poklicani v slavo Božjih otrok.

Vedno pa se najde sektaška manjšina, ki ne razume tega, kar jaz sam in toliki drugi ljubimo, pa bi hotela, da bi jim to razložili v jeziku njihove miselnosti, ki je izključno politična, tuja vsemu nadnaravnemu, kjer se vse vrti okoli uravnavanja koristi in pritiskov raznih skupin. Če ne dosežejo takšne razlage, popolnoma zgrešene in prikrojene njihovemu okusu, potem so prepričani, da za vsem stoji laž, prikrivanje, strašni načrti.

Naj vam razkrijem, da v takih primerih nisem ne žalosten ne zaskrbljen. Dodal bi, da me to zabava, če bi bilo mogoče spregledati, da se dela bližnjemu krivica in vnebovpijoči greh. Iz Aragonije sem in po naravi ljubim odkritosrčnost: nagonsko se mi upira vse, kar predvideva prikrivanje. Vedno sem skušal odgovarjati z resnico, brez oblastnosti, brez napuha, čeprav so bili obrekovalci nevzgojeni, ošabni, sovražni, brez vsakega znaka človečnosti.

Pred oči mi večkrat pride odgovor slepega farizejem, ko so ga že neštetokrat vprašali, kako se je zgodil čudež: Povedal sem vam že, pa niste poslušali. Čemu hočete znova slišati? Bi mar tudi vi radi postali njegovi učenci?