Seznam točk

Molitveno in spokorno življenje pa zavest, da smo Božji otroci, nas spremenijo v globoko verne kristjane, da smo kot majhni otroci pred Bogom. Pobožnost je krepost otrok. Če naj bi se otrok mogel predati v očetov objem, mora biti in se čutiti majhnega, potrebnega pomoči. Pogostokrat sem premišljeval o tem življenju duhovnega otroštva, ki ni v nasprotju s srčnostjo, ker potrebuje trdno voljo, prekaljeno zrelost, trden in odprt značaj.

Pobožni, torej kot otroci, a ne nevedni, ker si mora vsak po svojih močeh prizadevati, da se bo resno, znanstveno poučeval v veri; vse to je teologija. Torej: pobožni kot otroci in trdni v nauku kot teologi.

Želja po teološkem znanju — po dobrem in trdnem krščanskem nauku —, ima na prvem mestu svoj vzgib v želji po poznanju in ljubezni do Boga. Obenem je to posledica splošne potrebe zveste duše, da bi si odgovorila na vprašanje o najglobljem smislu tega sveta, ki je Stvarnikovo delo. Z enoličnim občasnim ponavljanjem istih stvari hočejo nekateri oživeti nekakšno neskladje med vero in znanostjo, med človeško razumnostjo in Božjim razodetjem. To neskladje se lahko — zgolj navidez —, pojavi, kadar ljudje ne razumejo resničnega bistva problema.

Če je svet izšel iz Božjih rok, če je On ustvaril človeka po svoji podobi, kot svojo podobnost, in ga je razsvetlil z iskro svoje luči, mora človek s svojim razumom — pa čeprav z naporom —, razvozlati Božji smisel, ki ga imajo že po naravi vse stvari. Z lučjo vere pa spoznavamo tudi njihov nadnaravni smisel, kar izhaja iz tega, da smo bili pozvdignjeni v red milosti. Ne moremo se bati znanosti, saj vsako delo, če je zares znanstveno, stremi k resnici. In Kristus je rekel: Ego sum veritas. Jaz sem resnica.

Kristjan mora biti lačen znanja. Od ukvarjanja z najabstraktnejšimi vedami pa do obrtniških spretnosti, vse lahko in mora voditi k Bogu. Kajti ni človeškega dela, ki ga ne bi bilo mogoče posvečevati, ki ne bi bilo priložnost za osebno posvetitev in možnost za sodelovanje z Bogom pri posvečevanju ljudi, ki nas obdajajo. Luč tistih, ki sledijo Jezusu Kristusu, ne sme biti postavljena na dno doline, ampak na vrh gore zato, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.

Tako delo je molitev. Tako učenje je molitev. Tako raziskovanje je molitev. Nikdar ne izstopimo iz tega kroga: vse je molitev, vse nas more in mora peljati k Bogu, vzdrževati stalni stik z Njim, od zore do mraka. Vsako pošteno delo je lahko molitev; in vsako delo, ki je molitev, je apostolat. Na tak način se duša utrdi v edinosti preprostega in čvrstega življenja.

Ničesar takega ni, kar bi bilo tuje Kristusovemu prizadevanju. Gledano s teološko globino, torej, če se ne omejujemo na delitev po uporabnosti, in z natančnostjo, ne bi mogli reči, da obstajajo področja — dobra, plemenita ali celo nevtralna —, ki bi bila izključno posvetna, potem ko se je Božja Beseda naselila med človeškimi otroki, trpela lakoto in žejo, delala s svojimi rokami, spoznala prijateljstvo in poslušnost ter izkusila trpljenje in smrt. Bog je namreč hotel, da se je v njem naselila vsa polnost in da je po njem spravil s sabo vse stvarstvo, saj je s krvjo njegovega križa, se pravi po njem, pomiril, kar je na zemlji in kar je v nebesih.

Ljubiti moramo svet, delo, človeško resničnost. Svet je namreč dober; Božjo harmonijo stvarstva je prekinil Adamov greh, toda Bog Oče je poslal svojega edinorojenega Sina, da bi ponovno vzpostavil ta mir; in da bi tudi mi, ki nas je sprejel za svoje otroke, lahko osvobodili stvarstvo nereda in vse stvari pomirili z Bogom.

Vsaka človeška situacija je neponovljiva, sad edinstvene poklicanosti, ki jo moramo intenzivno živeti in v njej uresničevati Kristusovega duha. Če bomo torej živeli krščansko, med sebi enakimi, na povsem običajen način, a v skladu s svojo vero, bomo postali Kristus, navzoč med ljudmi.

To je mogoče, to niso le nekoristne sanje. Ko bi se ljudje le odločili v svoja srca sprejeti Božjo ljubezen! Kristus, naš Gospod, je bil križan in je z višave križa odrešil svet ter vzpostavil mir med Bogom in ljudmi. Jezus Kristus nas vse spominja: et ego, si exaltatus fuero a terra, omnia traham ad meipsum, če me postavite na vrh vseh zemeljskih dejavnosti, tako da izpolnjujete dolžnosti vsakega trenutka in ste moje priče v stvareh, ki se zdijo velike, in v tistih, ki se zdijo majhne, omnia traham ad meipsum, bom vse pritegnil k sebi. Moje kraljestvo med vami bo postalo resničnost!

Kristus, naš Gospod, še vedno vztraja pri tem načrtu odrešenja ljudi in celotnega stvarstva, tega našega sveta, ki je dober, ker je dober prišel iz Božjih rok. Adamova žalitev, njegov greh človeške prevzetnosti je bil tisti, ki je prekinil Božjo usklajenost stvarstva.

Ko pa je prišla polnost časov, je Bog Oče poslal svojega edinorojenega Sina, ki se je po delovanju Svetega Duha utelesil v Mariji vedno Devici, da bi ponovno vzpostavil mir in da po odrešitvi človeka od greha, adoptionem filiorum reciperemus, da bi postali Božji otroci, sposobni zaupnega odnosa z Bogom; da bi tako ta novi človek, ta nova veja Božjih otrok lahko ves svet osvobodila nereda in vse stvari obnovila v Kristusu, ki jih je spravil z Bogom.

K temu smo poklicani kristjani, to je naša apostolska naloga in skrb, ki nam mora goreti v duši: doseči, da Kristusovo kraljestvo postane resničnost, da preženemo sovraštvo in krutost ter po vsem svetu razširimo močni in miroljubni balzam ljubezni. Prosimo danes našega Kralja, naj nam pomaga, da bomo ponižno in goreče sodelovali pri Božjem načrtu, da združimo to, iz česar je človek napravil nered, da vodimo k cilju, kar je zašlo s poti, da ponovno izgradimo slogo v vsem stvarstvu.

Okleniti se krščanske vere pomeni zavezati se, da bomo med ljudmi nadaljevali Jezusovo poslanstvo. Vsak od nas mora biti alter Christus, ipse Christus, drugi Kristus, sam Kristus. Samo tako se bomo lahko lotili tega velikega, neizmernega in brezkončnega podviga: od znotraj posvečevati vse posvetne strukture, tako da jim prinašamo kvas odrešenja.

Nikoli ne govorim o politiki. Naloga kristjana na svetu zame ni v tem, da poganja neko versko-politično gibanje — to bi bila norost —, tudi če bi imel dober namen, da vsem človeškim dejavnostim vdihne Kristusovega duha. Kar je treba pripeljati k Bogu, je srce vsakega posameznika, prav vsakega človeka. Potrudimo se nagovoriti vsakega kristjana, da bo tam, kjer je, v okoliščinah, ki niso odvisne samo od njegovega položaja v Cerkvi in civilni družbi, temveč tudi od spreminjajočih se zgodovinskih razmer, z besedo in zgledom znal pričevati za vero, ki jo izpoveduje.

Kristjan ima kot človek vso pravico živeti na svetu. Če dopusti, da v njegovem srcu živi in vlada Kristus, bo vse njegovo človeško delovanje prežemala odrešilna učinkovitost Gospoda. Ni pomembno, ali je njegovo delo, kot se reče, visoko ali nizko. Kajti človeški vrh je lahko v Božjih očeh nizek in to, kar imamo mi za nizko in preprosto, lahko predstavlja krščanski vrh svetosti in služenja.