Seznam točk

Poželenje mesa ni samo splošno neurejeno nagnjenje čutov, niti ne spolno poželenje, ki mora biti urejeno in samo po sebi ni slabo, saj je to nekaj človeško plemenitega in posvetilnega. Glejte, zaradi tega nikdar ne govorim o nečistosti, ampak o čistosti, saj vsem veljajo Kristusove besede: blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali. Po Božji poklicanosti bodo nekateri živeli to čistost v zakonu; drugi pa se bodo odpovedali človeški ljubezni, da bi se hrepeneče odzvali izključno Božji ljubezni. Ne eni ne drugi niso sužnji čutnosti, ampak gospodarji svojega telesa in svojega srca, da ju lahko požrtvovalno podarjajo drugim.

Ko obravnavam krepost čistosti, ji običajno prislonim pridevek sveta. Krščanska čistost, sveta čistost, ni v tem, da se napuhnjeno čutimo čisti, neokrnjeni. Je védenje, da imamo noge iz ilovice, kljub temu da nas Božja milost dan za dnem osvobaja sovražnikovega zalezovanja. Mislim, da je popačenje krščanskega nauka, ko nekateri v svojem pisanju ali pridiganju skoraj izključno poudarjajo ta vidik, pozabljajo pa na druge kreposti, ki so temeljne za kristjana, pa tudi za sožitje vseh ljudi.

Sveta čistost ni ne edina ne najvažnejša krščanska krepost. Je pa neobhodno potrebna za vztrajanje v našem vsakdanjem prizadevanju za svetost in če je ne varujemo, se ne moremo posvetiti apostolskemu delu. Čistost je posledica ljubezni, s katero smo Gospodu izročili dušo in telo, moči in čute. Ni zanikanje, je vesela pritrditev.

Pravil sem, da poželenje mesa ni omejeno izključno na čutni nered, ampak obsega tudi lagodnost, pomanjkanje gorečnosti, kar nas nagiba k iskanju najlažjega, najbolj slastnega, pot, ki je navidez krajša, pa čeprav odstopimo od zvestobe Bogu.

Tako ravnanje bi pomenilo prepustiti se brezpogojno oblasti enega izmed tistih zakonov, zakonu greha, pred katerim nas opominja sveti Pavel: Kadar hočem delati dobro, se mi ponuja zlo. Kot notranji človek namreč z veseljem soglašam z Božjo postavo, v svojih udih pa vidim drugo postavo, ki se bojuje proti postavi mojega razuma in me usužnjuje postavi greha, ki je v mojih udih … Infelix ego homo! Jaz, nesrečnež! Kdo me bo rešil telesa te smrti? Poslušajte, kaj odgovori apostol: Božja milost po Jezusu Kristusu, našem Gospodu. Moremo in moramo se boriti proti poželenju mesa, saj nam bo vedno dana, če smo ponižni, Gospodova milost.

Vsako od teh človeških dejanj je dejanje Boga. Kajti v Njem telesno biva vsa polnost božanstva. Kristus je Bog, ki je postal človek, pravi človek, človek v celoti. In preko človeškega nam daje spoznavati Božje.

Ko se spominjamo človeške nežnosti Kristusa, ki je vse življenje služil drugim, še zdaleč ne opisujemo samo možnega načina obnašanja. V resnici odkrivamo Boga. Vse Kristusovo delo ima presežni pomen: pomaga nam spoznati način, kako biti Božji, vabi nas, da bi verovali v ljubezen Boga, ki nas je ustvaril in ki želi z nami vzpostaviti intimen odnos. Razodel sem tvoje ime ljudem, katere si mi dal od sveta. Tvoji so bili, pa si jih dal meni in so se držali tvoje besede. Zdaj vedo, da je vse, kar si mi dal, od tebe, je vzkliknil Jezus v dolgi molitvi, ki nam jo ohranja evangelist Janez.

Zato Jezusovo ravnanje ni ravnanje, ki bi ostajalo zgolj pri besedah in površnih dejanjih. Jezus človeka vzame resno in mu želi pokazati Božji smisel njegovega življenja. Jezus zna zahtevati, postaviti vsakega človeka pred njegove naloge ter tiste, ki ga poslušajo, potegniti iz udobja in konformizma, da bi tako spoznali troedinega Boga. Jezusa ganita lakota in trpljenje, še bolj pa ga gani nevednost. Ko se je Jezus izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja, in jih je začel učiti veliko stvari.