Seznam točk

Darujmo mu torej zlato, čisto zlato duha nenavezanosti na denar in na gmotna sredstva. Ne pozabimo, da so to dobrine, ki prihajajo od Boga. Vendar je Bog odločil, da jih uporabljamo, ne da bi v njih pustili svoje srce, in da bi jih uporabljali v prid vsega človeštva.

Zemeljske dobrine niso slabe; pokvarijo se, ko jih človek malikuje in pred temi maliki pokleka. Oplemenitijo se, ko jih uporabimo za dobro, za krščansko dejavnost pravičnosti in ljubezni. Ne moremo iskati ekonomskih dobrin, kot bi iskali zaklad; naš zaklad je tu, leži v jaslih; to je Kristus in v njem se morajo zbirati vse naše ljubezni, kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce.

Darujemo kadilo: želje, ki se dvigajo h Gospodu po plemenitem življenju, iz katerega izhaja bonus odor Christi, Kristusova dišava. Prežeti naše besede in dela z bonus odor je sejati razumevanje, prijateljstvo; da bi naše življenje spremljalo življenja drugih ljudi, da nihče ne bi bil osamljen ali se počutil samega. Naša ljubezen se mora izražati tudi v ljubeznivosti, v človeški toplini.

Tako nas uči Jezus Kristus. Človeštvo je stoletja pričakovalo Odrešenikov prihod; preroki so ga napovedovali na tisoče načinov; in vse do najbolj skritih kotičkov zemlje — čeprav je bil zaradi greha in nevednosti velik del Božjega razodetja ljudem izgubljen —, je bila ohranjena želja po Bogu, hrepenenje po odrešenju.

Približa se polnost časov, a se za izpolnitev te naloge ne prikaže kak filozofski genij kot Platon ali Sokrat; na Zemlji se ne dvigne mogočni zavojevalec, kakršen je bil Aleksander. Rodi se Dete v Betlehemu. On je Odrešenik sveta; a še preden spregovori, ljubi z deli. S seboj ne prinaša nobene čarobne formule, ker ve, da mora odrešenje, ki ga ponuja, najprej prodreti skozi srce človeka. Njegova prva dejanja so smeh, otroški jok, nemočno spanje učlovečenega Boga — da bi se zaljubili, da bi ga znali sprejeti v svoje roke.

Spet spoznamo, da je to krščanstvo. Če kristjan ne ljubi z deli, je propadel kot kristjan, kar pomeni, da je tudi propadel kot človek. Ne moreš misliti na druge kot na številke ali stopnice, po katerih se vzpenjaš; ali na maso, ki jo navdušiš ali ponižaš, hvališ ali preziraš, kakor pač je. Misli na druge — najprej in predvsem na tiste, ki te obkrožajo —, kot na to, kar so: Božji otroci z vsem dostojanstvom, ki jim ga ta čudoviti naslov podeljuje.

Do Božjih otrok se moramo obnašati kot Božji otroci: naša ljubezen mora biti požrtvovalna, vsakodnevna, razumevajoča na tisoče drobnih načinov, oblikovana iz tihe daritve, iz predanosti, ki se ne opazi. To je tisti bonus odor Christi, ki je navdihoval sodobnike naših bratov v veri iz prvih časov, da so vzklikali: Poglejte jih, kako se ljubijo!

To ni oddaljen cilj. Kristjan ni neke vrste Tartarin iz Tarascona, ki si prizadeva, da bi lovil leve tam, kjer jih ne bo našel: po hodnikih lastne hiše. Vedno hočem govoriti o vsakodnevnem in konkretnem življenju, o posvečevanju dela, družinskih odnosov, prijateljstva. Če tam nismo kristjani, kje sploh smo? Prijeten vonj po kadilu izvira iz žerjavice, na kateri se brez ponašanja žgejo številna zrna; med ljudmi zaznamo bonus odor Christi ne po plamenu občasnega ognja, ampak po učinkovitosti žerjavice iz kreposti: pravičnost, vdanost, zvestoba, razumevanje, velikodušnost, veselje.

Pri sveti maši smo brali odlomek iz Evangelija po Janezu: prizor čudežnega ozdravljenja od rojstva slepega moža. Mislim, da sta nas vse ponovno ganila Božja moč in usmiljenje, ki ni ravnodušno do človeških nesreč. Vendar bi se želel sedaj ustaviti pri nekaterih drugih značilnostih: konkretno, da bi spoznali, da se tudi kristjan — če je v njem ljubezen do Boga —, ne čuti ravnodušnega do usode drugih ljudi, da zna biti spoštljiv do vseh; in kadar ta ljubezen upade, obstaja nevarnost, da fanatično in neizprosno vdre v zavest drugih.

Ko je šel mimo, pravi evangelij, je zagledal človeka, ki je bil slep od rojstva. Jezus, ki prihaja mimo. Večkrat sem bil očaran nad tako preprostim opisovanjem Božje milosrčnosti. Jezus pride mimo in se takoj zave človeške bolečine. Pomislite, kako drugačne so bile takrat misli učencev. Vprašajo ga: Rabi, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?

Ne smemo se čuditi, če se mnogo ljudi, tudi teh, ki se imajo za kristjane, podobno obnaša: najprej mislijo slabo. Sumijo brez vsakega dokaza; pa ne samo v mislih, tudi javno si upajo izraziti prezgodnjo sodbo.

Obnašanje učencev bi lahko dobrohotno označili kot nepristransko. V tedanji družbi — podobno kot v današnji, v tem se ni zgodilo dosti sprememb —, so bili farizeji, ki so iz takšnega ravnanja napravili pravilo. Spomnite se, na kakšen način jih Jezus obtoži: Prišel je namreč Janez, ki ni jedel in ne pil, pa pravijo: Demona ima. Prišel je Sin človekov, ki jé in pije, pa pravijo: Glej, požrešnež je in pijanec, prijatelj cestninarjev in grešnikov.

Jezus je trpel zbadljivo in ostro kritiko: sistematične napade na njegovo dobro ime in obrekovanje nespornega vedenja. Zato ni čudno, da nekateri enako pristopajo do tistih, ki si — v zavedanju svojih razumljivih in naravnih omejenosti ter osebnih napak, malo pomembnih in, bi rekel, neizogibnih zaradi človeške šibkosti —, želijo slediti Učitelju. Potrditev teh dejstev nas ne sme pripeljati do upravičevanja takšnih grehov in prestopkov — s sumljivim razumevanjem jim rečemo govorice —, proti dobremu imenu kogar koli. Jezus napove, da če so hišnega gospodarja imenovali Belcebub, ni pričakovati, da bi se bolje obnašali do njegovih domačih; istočasno pa pojasni, da bo vsak, kdor reče bratu norec, kriv in obsojen na peklensko dolino ognja!

Od kod izhaja to nepravično presojanje drugih? Videti je, kot da bi nekateri stalno nosili plašnice, ki jim omejujejo pogled. Načelno ne sprejemajo možnosti, da sta mogoča poštenost, ali vsaj stalno prizadevanje za dobro. Vse sprejemajo, kot pravi star filozofski izrek, tako kot je oblikovana posoda: v svoji predhodni deformaciji. Zanje še največja poštenost — kljub vsemu —, odseva zveriženo držo, ki hinavsko daje videz dobrote. "Kadar jasno odkrijejo dobro," piše sv. Gregor, "poizvedujejo, kje bi bilo skrito zlo."