Seznam točk

Molitveno in spokorno življenje pa zavest, da smo Božji otroci, nas spremenijo v globoko verne kristjane, da smo kot majhni otroci pred Bogom. Pobožnost je krepost otrok. Če naj bi se otrok mogel predati v očetov objem, mora biti in se čutiti majhnega, potrebnega pomoči. Pogostokrat sem premišljeval o tem življenju duhovnega otroštva, ki ni v nasprotju s srčnostjo, ker potrebuje trdno voljo, prekaljeno zrelost, trden in odprt značaj.

Pobožni, torej kot otroci, a ne nevedni, ker si mora vsak po svojih močeh prizadevati, da se bo resno, znanstveno poučeval v veri; vse to je teologija. Torej: pobožni kot otroci in trdni v nauku kot teologi.

Želja po teološkem znanju — po dobrem in trdnem krščanskem nauku —, ima na prvem mestu svoj vzgib v želji po poznanju in ljubezni do Boga. Obenem je to posledica splošne potrebe zveste duše, da bi si odgovorila na vprašanje o najglobljem smislu tega sveta, ki je Stvarnikovo delo. Z enoličnim občasnim ponavljanjem istih stvari hočejo nekateri oživeti nekakšno neskladje med vero in znanostjo, med človeško razumnostjo in Božjim razodetjem. To neskladje se lahko — zgolj navidez —, pojavi, kadar ljudje ne razumejo resničnega bistva problema.

Če je svet izšel iz Božjih rok, če je On ustvaril človeka po svoji podobi, kot svojo podobnost, in ga je razsvetlil z iskro svoje luči, mora človek s svojim razumom — pa čeprav z naporom —, razvozlati Božji smisel, ki ga imajo že po naravi vse stvari. Z lučjo vere pa spoznavamo tudi njihov nadnaravni smisel, kar izhaja iz tega, da smo bili pozvdignjeni v red milosti. Ne moremo se bati znanosti, saj vsako delo, če je zares znanstveno, stremi k resnici. In Kristus je rekel: Ego sum veritas. Jaz sem resnica.

Kristjan mora biti lačen znanja. Od ukvarjanja z najabstraktnejšimi vedami pa do obrtniških spretnosti, vse lahko in mora voditi k Bogu. Kajti ni človeškega dela, ki ga ne bi bilo mogoče posvečevati, ki ne bi bilo priložnost za osebno posvetitev in možnost za sodelovanje z Bogom pri posvečevanju ljudi, ki nas obdajajo. Luč tistih, ki sledijo Jezusu Kristusu, ne sme biti postavljena na dno doline, ampak na vrh gore zato, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.

Tako delo je molitev. Tako učenje je molitev. Tako raziskovanje je molitev. Nikdar ne izstopimo iz tega kroga: vse je molitev, vse nas more in mora peljati k Bogu, vzdrževati stalni stik z Njim, od zore do mraka. Vsako pošteno delo je lahko molitev; in vsako delo, ki je molitev, je apostolat. Na tak način se duša utrdi v edinosti preprostega in čvrstega življenja.

Skušali smo na kratko opisati nekatere značilnosti teh domov, v katerih odseva Kristusova luč in so zaradi tega — ponavljam —, svetli in veseli, v njih se sozvočje, ki vlada med starši, prenaša na otroke, na celo družino in na celotno okolje, ki jo obdaja. Tako se v vsaki pristni krščanski družini v neki meri ponovi skrivnost Cerkve, od Boga izbrane in kot vodilo poslane v svet.

Vsakega kristjana, katerega koli stanu — naj bo duhovnik ali laik, poročen ali samski —, zadevajo besede apostola, ki se berejo prav na nedeljo Svete družine: Božji izvoljenci, sveti in ljubljeni. To smo vsi, vsak na svojem mestu in položaju v svetu: od Boga izvoljeni, da pričamo o Kristusu in prinašamo svojim bližnjim veselje, da smo Božji otroci, kljub svojim napakam, proti katerim se bojujemo.

Zelo je važno, da je pomen poklicanosti v zakonu vedno prisoten tako pri katehezi in pridiganju, kakor tudi v zavesti tistih, ki jih Bog hoče imeti na tej poti, ki so stvarno in resnično poklicani, da se vključijo v Božji načrt za odrešenje vseh ljudi.

Zato krščanskim zakoncem verjetno ne moremo predlagati boljšega zgleda, kot so družine iz apostolskih časov: stotnik Kornelij, ki je bil Božji volji poslušen in se je v njegovi hiši Cerkev odprla poganom; Akvila in Priskila, ki sta oznanjala krščanstvo v Korintu in Efezu in sta sodelovala s svetim Pavlom; Tabita, ki je z ljubeznijo pomagala potrebnim pomoči v Jopi. In toliko drugih domov Judov in poganov, Grkov in Rimljanov, ki so sprejeli oznanjevanje prvih Gospodovih učencev.

To so družine, ki so živele iz Kristusa in so oznanjale Kristusa. Male krščanske skupnosti, ki so bile kot središča, iz katerih je izžarevala evangeljska blagovest. Domovi, enaki drugim v tistem času, vendar polni novega, nalezljivega duha, ki je prehajal na njihove znance in bližnje. To so bili prvi kristjani in to moramo biti današnji kristjani: sejalci miru in veselja, miru in veselja, ki nam ju je prinesel Jezus.