Seznam točk

Če je poklic prvo, če zvezda že sveti, da nam kaže pot k Božji ljubezni, potem ni smiselno dvomiti, kadar pride do tega, da se nam prikrije. V določenih trenutkih našega notranjega življenja se zgodi, skoraj vedno po naši krivdi, kar se je zgodilo med potovanjem Treh kraljev. Zvezda izgine. Božji lesk našega poklica nam je že znan, prepričani smo, da je dokončen. Vendar morda prah — naša beda —, ki se ob hoji dviga v teman oblak, preprečuje dostop do luči. Kaj takrat storiti? Slediti moramo tem svetim možem: spraševati. Herod se je zatekel k znanosti, da je krivično postopal. Trije kralji so jo uporabili, da so delali dobro. Vendar kristjani nimamo potrebe, da bi spraševali Heroda ali pa učenjake tega sveta. Kristus je svoji Cerkvi dal gotovost v nauku, tok milosti, ki lije iz zakramentov. Poskrbel je za ljudi, ki usmerjajo, ki vodijo, ki stalno kličejo v spomin pravo pot. Na razpolago nam je neskončno bogastvo znanosti: Božja beseda, ki jo Cerkev ohranja in varuje, Kristusova milost, ki jo prejemamo po zakramentih, pričevanje in zgled tistih, ki sveto živijo med nami, ki so znali s svojim življenjem zgraditi pot zvestobe do Boga.

Dovolite mi nasvet: če bi kdaj izgubili jasnost luči, se vedno zatecite k dobremu pastirju. Kdo je dobri pastir? Kdor pride skozi vrata zvestobe nauku Cerkve; kdor se ne vede kot najemnik: ko vidi, da prihaja volk, pusti ovce in zbeži, volk pa jih zgrabi in razkropi. Vedite, da Božja beseda ni prazna; in Jezusovo vztrajanje — vidite, s kakšno ljubeznivostjo govori o pastirjih in ovcah, o hlevu in čredi? —, je jasen dokaz o potrebi po dobrem vodniku za našo dušo.

"Če bi ne bilo slabih pastirjev," piše sveti Avguštin, "On ne bi omenjal dobrega. Kdo je najemnik? Tisti, ki vidi volka, pa beži. Tisti, ki išče svojo slavo, ne pa Kristusove; tisti, ki si ne upa z lastno svobodno presojo grajati grešnikov. Volk zagrabi ovco za vrat; vrag zapelje vernika v prešuštvo. Ti pa si tiho, ne grajaš. Ti si najemnik; videl si volka, pa si zbežal. Morda rečeš: ne, tukaj sem; nisem zbežal. Ne, odgovorim, zbežal si, ker si ostal tiho; tiho, ker si se zbal."

Svetost Kristusove neveste je bila vedno razvidna — in je tudi danes —, iz množičnosti dobrih pastirjev. Vendar nas krščanska vera, ko nas uči preprostosti, ne zavaja v naivnost. Najemniki lahko molčijo, lahko pa tudi govorijo besede, ki niso Kristusove. Zato, če Gospod dovoli, da se znajdemo v temi, tudi glede malih stvari, če čutimo, da naša vera ni trdna, se približajmo dobremu pastirju, ki vstopi skozi vrata, ker je to njegova pravica; k tistemu, ki da svoje življenje za druge in hoče biti v besedi in dejanju zaljubljena duša, morda tudi grešnik, ki pa vedno zaupa v Kristusovo odpuščanje in usmiljenje.

Če vam vest očita kako napako — pa čeprav se vam ne zdi huda —, če dvomite, pojdite k zakramentu sprave. Pojdite k svojemu spovedniku, ki zna od vas zahtevati močno vero, nežno dušo, pravo krščansko utrjenost. Cerkev daje popolno svobodo za spoved pri katerem koli duhovniku, ki ima za to veljavno dovoljenje; vendar bo kristjan z jasnim življenjem pristopil — povsem svobodno! —, k tistemu, ki ga pozna kot dobrega pastirja, ki mu bo lahko pomagal dvigniti pogled in spet zagledati v višavah Gospodovo zvezdo.

V Božji Cerkvi je vztrajni napor, biti vedno bolj zvesti Kristusovemu nauku, dolžnost vseh. Nihče ni izvzet. Če bi se pastirji osebno ne trudili, da si pridobijo pazljivo vest, zvesto spoštovanje dogme in morale — ki tvorita zaklad vere in skupno premoženje —, bi se uresničile Ezekielove preroške besede: Sin človekov, prerokuj proti Izraelovim pastirjem, prerokuj in jim reci: O, pastirji! Tako govori Gospod Bog: Gorje Izraelovim pastirjem, ki pasejo sami sebe! Ali niso pastirji dolžni pasti črede? Mleko uživate, z volno se oblačite, tolste živali koljete, črede pa ne pasete. Oslabelih niste krepčali, bolnih niste ozdravljali, polomljenih niste obvezovali, razkropljenih niste vodili nazaj, izgubljenih niste iskali, temveč ste jim gospodovali trdo in nasilno.

To so hude graje, vendar je žalitev Boga še hujša, kadar se, kljub prejetemu naročilu, ki narekuje bedenje nad duhovnim blagrom vseh, slabo ravna z dušami in se jim odvzame čisto vodo krsta, ki poživlja dušo, blagodejno olje birme, ki jo utrjuje, sodišče, ki odpušča, hrano, ki daje večno življenje.

Kdaj se to lahko zgodi? Kadar opustimo to vojno miru. Kdor se ne bojuje, se izpostavi vsakršnemu suženjstvu, ki vklene telesna srca, suženjstvu izključno človeškega pogleda na svet, suženjstvu vnete oblastiželjnosti in časnega ugleda, suženjstvu domišljavosti, suženjstvu denarja, hlapčevstvu čutnosti …

Če bi kdaj, Bog namreč more dopustiti tako preizkušnjo, naleteli na pastirje, nevredne svojega imena, se ne zgražajte! Kristus je svoji Cerkvi obljubil nezmotno in stalno pomoč, ni pa zagotovil zvestobe ljudi, ki jo sestavljajo. Tem ne bo manjkalo milosti — obilne, velikodušne —, če sami prispevajo delček, ki ga Bog pričakuje: da skrbno pazijo in z Božjo milostjo odpravljajo ovire za dosego svetosti. Če ni boja, je tudi tisti, ki na videz stoji visoko, lahko v Božjih očeh zelo nizko. Vem za tvoja dela: imaš ime, da si živ, a si mrtev. Zbúdi se in okrępi, kar je še ostalo in je na tem, da umre, saj nisem našel, da bi bila tvoja dela dopolnjena pred mojim Bogom. Spomni se torej, kako si prejel in slišal, dŕži se tega in se spreobrni.

Tako nagovarja sveti Janez v prvem stoletju tiste, ki so bili odgovorni za Cerkev v mestu Sarde. Možno upadanje smisla za odgovornost namreč ni pojav modernega časa; opazimo ga že v času apostolov, v istem stoletju, v katerem je živel na zemlji naš Gospod Jezus Kristus. Nihče ni varen, če se preneha boriti s samim seboj. Nihče se ne more odrešiti sam. V Cerkvi vsi potrebujemo ta konkretna krepilna sredstva: ponižnost, po kateri smo pripravljeni sprejemati pomoč in nasvet; mrtvičenje, ki zgladi srce, da bi v njem kraljeval Kristus; študij vselej varnega nauka, ki nas vodi k ohranjanju naše vernosti in k širjenju vere.