Seznam točk

Liturgija nam še enkrat postavlja pred oči zadnjo izmed skrivnosti Jezusovega življenja med ljudmi: Njegov vnebohod. Od Njegovega rojstva v Betlehemu smo bili priče mnogim rečem: našli smo ga v jaslih, kjer so ga častili pastirji in kralji, opazovali smo ga v Nazaretu v dolgih letih tihega dela in ga spremljali po palestinski deželi, ko je ljudem oznanjal Božje kraljestvo in delal dobro. Kasneje, v dneh Njegovega trpljenja, smo trpeli tudi mi, ko smo videli, kako ga obtožujejo, s kakšnim besom ga mučijo, s kakšnim sovraštvom križajo.

Bolečini je sledilo presvetlo veselje vstajenja. Kako jasen in trden temelj za našo vero je to! Zdaj ne bi smeli več dvomiti. Vendar smo, kot apostoli, morda še vedno šibki in na dan vnebohoda sprašujemo Kristusa: Gospod, ali boš v tem času obnovil izraelsko kraljestvo? Ali bodo v tem času dokončno izginili vsi naši dvomi in vse naše težave?

Gospod nam odgovori s tem, da se povzdigne v nebo. Spet kot apostoli ostanemo po eni strani polni občudovanja in po drugi žalostni, ko vidimo, da nas zapušča. V resnici se ni lahko navaditi na Jezusovo telesno odsotnost. Ganjen razmišljam, kako je Jezus pokazal svojo ljubezen s tem, da je šel in hkrati ostal; šel je v nebesa, izroča pa se nam kot hrana v sveti hostiji. Vendar kljub temu pogrešamo njegovo človeško besedo, način, kako je ravnal, gledal, se smehljal, delal dobro. Radi bi ga spet videli od blizu, ko se usede k vodnjaku, utrujen od težke poti, ko joka za Lazarjem, ko dolge ure moli, ko se usmili množice.

Vedno se mi je zdelo naravno in me je napolnjevalo z veseljem, da se je Jezusova sveta človeška narava dvignila v Očetovo slavo, hkrati pa mislim, da je ta žalost, značilna za dan vnebohoda, dokaz ljubezni, ki jo čutimo do Jezusa, našega Gospoda. On, ki je bil pravi Bog, je postal človek, pravi človek, meso našega mesa in kri naše krvi. In potem se loči od nas in gre v nebo. Kako ga ne bi pogrešali?

Praznik Gospodovega vnebohoda pa nam kaže še drugo resničnost; Kristus, ki nas spodbuja k tej nalogi na zemlji, nas pričakuje v nebesih. Z drugimi besedami: življenje na tem svetu, ki ga ljubimo, ni dokončno, saj nimamo tu stalnega mesta, ampak iščemo prihodnje nespremenljivo mesto.

Pa vendar pazimo, da si Božje besede ne bomo razlagali v preozkih okvirih. Gospod ne želi, da bi bili nesrečni na tej poti in bi samo čakali na tolažbo v onstranstvu. Gospod hoče, da bi bili srečni tudi tu, a da bi hrepeneli po dokončni izpolnitvi te druge sreče, s katero nas samo On lahko napolni za večno.

Premišljevanje nadnaravnih resničnosti, delovanje milosti v naših dušah, ljubezen do bližnjega kot okusen sad ljubezni do Boga na tem svetu že predstavljajo predujem nebes, začetek, ki mora iz dneva v dan rasti. Kristjani ne maramo dvojnega življenja; ohranjamo enotnost življenja, preprostega in močnega, v katerem se zlivajo in prepletajo vsa naša dejanja.

Kristus nas pričakuje. Naša domovina pa je v nebesih, a hkrati na zemlji, sredi težav, krivic, nerazumevanja, vendar tudi sredi veselja in radosti, ki nam jo daje zavest, da smo ljubljeni Božji otroci. Vztrajali bomo v službi našemu Bogu in videli, kako se bosta povečala število in svetost te krščanske vojske miru, tega ljudstva soodrešiteljev. Bodimo kontemplativne duše in se v stalnem dialogu ob vsaki uri pogovarjajmo z Gospodom; od prve misli zjutraj do zadnje zvečer izročajmo svoje srce Jezusu, našemu Gospodu, in se trudimo priti k Njemu po naši Materi, sveti Mariji, in po Njem k Očetu in Svetemu Duhu.

Če nam kljub vsemu Jezusov vnebohod pušča v duši grenak priokus žalosti, se zatecimo k njegovi Materi, kot so to storili apostoli: tedaj so se (…) vrnili v Jeruzalem. Vsi so enodušno vztrajali v molitvi (…) z Jezusovo materjo Marijo.