Seznam točk

Za kristjana zakon ni le navadna družbena ustanova, še manj pa zdravilo za človeške slabosti. Je pravi nadnaravni poklic. Velik zakrament glede Kristusa in glede Cerkve, pravi sveti Pavel, obenem pa pogodba, ki jo mož in žena skleneta za vedno, ker je — hočeš nočeš —, po Jezusu Kristusu postavljen zakon neločljiv. Je sveto znamenje, ki posvečuje, Jezusovo delo, ki zavzame duše tistih, ki se poročajo in jih vabi, naj mu sledijo, s čimer spremeni vse zakonsko življenje v božansko pot na Zemlji.

Zakonci so poklicani, da posvečujejo svoj zakon ter da se posvečujejo v tej zvezi. Zato bi storili hudo napako, če bi gradili svoje duhovno ravnanje za hrbtom in daleč od svojega doma. Družinsko življenje, zakonsko razmerje, skrb in vzgoja otrok, trud za napredek, utrjevanje in izboljšanje ekonomskega stanja družine, stik z drugimi osebami iz bližnje skupnosti — vse to so človeške in običajne situacije, ki jih morajo krščanski zakonci spremeniti v nadnaravne.

Vera in upanje morata biti razvidna iz umirjenosti, s katero se spoprijemamo s problemi, majhnimi ali velikimi, ki se pojavijo v vseh domovih, v upanju, s katerim se vztraja pri izpolnjevanju lastnih dolžnosti. Tako bo ljubezen napolnila vse in poskrbela, da bomo delili veselje in morebitne grenkobe, da se bomo znali nasmehniti in pozabiti na lastne skrbi, da bi se lahko posvetili drugim. Poskrbela bo, da bomo poslušali sozakonca ali otroke in jim pokazali, da jih resnično ljubimo in razumemo, da bomo spregledali nepomembne praske, ki bi jih samoljubje moglo spremeniti v visoke ovire. Pomagala bo, da vložimo veliko ljubezni v majhne pozornosti, iz katerih je sestavljeno vsakodnevno sožitje.

Posvečevati dom dan na dan, z ljubeznivostjo ustvarjati pristno družinsko domačnost: za to gre. Če pa naj bi posvečevali vsak dan, je potrebno, da gojimo veliko krščanskih kreposti. V prvi vrsti so to teološke, nato pa vse ostale: razsodnost, zvestoba, odkritosrčnost, ponižnost, delavnost, veselje … Če govorimo o zakonu, o zakonskem življenju, potem je treba na začetku jasno spregovoriti o ljubezni med zakoncema.

Prava in čista ljubezen med zakoncema je nekaj svetega, kar jaz kot duhovnik, blagoslavljam z obema rokama. Krščansko izročilo je mnogokrat videlo v Jezusovi navzočnosti na svatbi v Kani Galilejski potrditev zakona kot Božjo vrednoto. "Naš Odrešenik je šel na svatbo," piše sveti Ciril Aleksandrijski, "da bi posvetil začetek človeškega rodu."

Zakon je zakrament, ki iz dveh teles naredi eno. Kot z močnim izrazom pove teologija, sta prvina zakona sami telesi zakoncev. Gospod posveti in blagoslovi moževo ljubezen do žene in ženino do moža. Ni združil le njunih duš, ampak tudi telesi. Noben kristjan, pa naj bo poklican v zakonsko življenje ali ne, ga ne more prezirati.

Stvarnik nam je dal pamet, ki je kot iskra Božjega uma, ki nam omogoča — s svobodno voljo, ki je spet Božji dar —, spoznavati in ljubiti. V naše telo je položil možnost porajanja, kar je kot sodelovanje pri njegovi stvariteljski moči. Bog je uporabil zakonsko ljubezen, da je poslal nove ljudi na svet in povečal telo svoje Cerkve. Spolnost ni nekaj sramotnega, ampak Božji dar, ki je po čistosti usmerjen k življenju, ljubezni, plodnosti.

To je okvir, ozadje, v katerega je položen krščanski nauk o spolnosti. Naša vera ne izključuje ničesar lepega, velikodušnega, ničesar resnično človeškega na tem svetu. Uči nas, da pravilo našega življenja ne sme biti samoljubno iskanje užitka, ker le odpoved in žrtev vodita do prave ljubezni. Bog nas je vzljubil in nas vabi, da ga ljubimo in da ljubimo druge resnično in pristno tako kot On. Kdor najde svoje življenje, ga bo izgubil, in kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel, je zapisal sveti Matej v svojem evangeliju s stavkom, ki se zdi nesmiseln.

Ljudje, ki mislijo samo nase, ki iščejo predvsem svoje zadovoljstvo, postavljajo na kocko svoje odrešenje. Pa tudi že sedaj so neizogibno nesrečni in zagrenjeni. Le tisti, ki pozabi nase, se preda Bogu in drugim — tudi v zakonu —, more biti srečen na zemlji in ta sreča je priprava in predokus tiste v nebesih.

Na naši zemeljski poti je bolečina preizkusni kamen ljubezni. V zakonskem stanu, če ga hočemo nekako opisati, lahko rečemo, da ima medalja dve strani. Na eni strani so veselo spoznanje, da smo ljubljeni, želja zgraditi in vzdrževati dom, zakonska ljubezen, radost ob odraščajočih otrocih. Na drugi so bolečine in neprijetnosti, tek časa, ki načenja telo in grozi s pogrenitvijo značajev, navidezna enoličnost dni, ki so videti vsi enaki.

Slabo bi vrednotil zakon in človeško ljubezen, kdor bi mislil, da se ob teh ovirah ljubezen in zadovoljstvo končata. Prav takrat, ko čustva, ki so navduševala tisti osebi, pokažejo svojo pravo barvo, pa se podaritev in nežnost ukoreninita in pokažeta kot pristno, globoko čustvo, močnejše od smrti.

Tako Matej kot Luka nam pripovedujeta o svetem Jožefu kot možu, ki izhaja iz slavnega rodu: iz rodu Davida in Salomona, izraelskih kraljev. Podrobnosti tega porekla so zgodovinsko nekoliko nejasne; ne vemo, kateri od obeh rodovnikov, ki ju omenjata evangelista, pripada Mariji — Jezusovi človeški materi —, in kateri svetemu Jožefu, ki je bil njegov oče po judovski postavi. Niti ne vemo, ali je bilo Jožefovo rojstno mesto Betlehem, kamor se je šel popisat, ali Nazaret, kjer je živel in delal.

Vemo pa, da ni bil bogat. Bil je delavec, kot milijoni drugih ljudi po vsem svetu; opravljal je naporen in ponižen poklic, ki ga je Bog izbral zase, ko je prevzel našo človeško naravo in želel trideset let živeti kot kdo izmed nas.

Sveto pismo pravi, da je bil Jožef obrtnik. Več cerkvenih očetov dodaja, da je bil tesar. Sveti Justin o Jezusovem življenju in delu pravi, da je izdeloval pluge in jarme; sveti Izidor Seviljski se morda opira na njegove besede, ko ugotavlja, da je bil Jožef kovač. V vsakem primeru pa je bil delavec, ki je delal v službi svojih sodržavljanov, ki je bil spreten pri ročnem delu, kar je bil sad večletnega truda in znoja.

Iz evangeljskih poročil moremo izluščiti Jožefovo človeško veličino: nikdar nam ni predstavljen kot malodušen ali plašen človek; nasprotno, zna se spoprijeti s problemi, iti naprej v težkih trenutkih, sprejeti naložene naloge odgovorno in zavzeto.

Ne strinjam se s klasičnim načinom, ki svetega Jožefa upodablja kot starčka, četudi je bil namen poudariti Marijino večno devištvo. Jaz si ga predstavljam kot mladega, močnega, morda nekaj let starejšega od naše Gospe, vendar v polnosti človeškega zagona in zrelosti.

Za to, da bi lahko živeli krepost čistosti, ni treba čakati na stara leta ali na opešanje moči. Čistost se rodi iz ljubezni, za čisto ljubezen pa čvrstost in mladostno veselje nista ovira … Mlad je bil sveti Jožef po srcu in telesu, ko se je poročil z Marijo, ko je izvedel za skrivnost njenega Božjega materinstva, ko je živel ob njej in spoštoval celovitost, ki jo je Bog hotel zapustiti svetu kot še eno znamenje njegovega prihoda med ljudi. Kdor ni zmožen razumeti take ljubezni, ve zelo malo o tem, kaj je resnična ljubezen in mu je popolnoma neznan krščanski pomen čistosti.

Dejali smo, da je bil Jožef obrtnik iz Galileje, eden izmed mnogih. Kaj pa lahko od življenja pričakuje prebivalec izgubljene vasice, kot je bil Nazaret? Samo delo, vse dni, vedno isti napori. Ob koncu dneva počitek v majhni, revni hiši, da si nabere moči, naslednje jutro pa spet na delo.

Jožefovo ime po hebrejsko pomeni Bog bo dodal. Bog doda svetemu življenju tistih, ki spolnjujejo njegovo voljo, neslutene razsežnosti: to, kar je važno, kar vsemu daje vrednost, kar je Božje. Bog je preprostemu in svetemu Jožefovemu življenju dodal — če smem tako reči —, življenje Device Marije in Jezusa, našega Gospoda. Bog se ne pusti premagati v velikodušnosti. Jožef bi lahko vzel za svoje besede, ki jih je izrekla sveta Marija, njegova žena: Quia fecit mihi magna qui potens est, velike reči mi je storil On, ki je vsemogočen, quia respexit humilitatem, ker se je ozrl na mojo nizkost.

Jožef je bil resnično navaden človek, ki mu je Bog zaupal velike reči. Znal je živeti vedno in vsak trenutek svojega življenja, tako kot je Gospod hotel. Zato Sveto pismo hvali Jožefa in trdi, da je bil pravičen. V judovski govorici pravičen včasih pomeni pobožen, neoporečen Božji služabnik, izvrševalec Božje volje; drugič dober in usmiljen do bližnjega. Z eno besedo, pravičen je tisti, ki ljubi Boga in dokazuje to ljubezen z izpolnjevanjem njegovih zapovedi, z vseživljenjskim služenjem svojim bratom, vsem ljudem.

Toda poglejte, Bog nam ne oznanja: namesto srca vam bom dal voljo čistega duha. Ne, da nam srce, meseno srce, kot Kristusovo. Nimam enega srca, da bi ljubil Boga, in drugega, da bi ljubil ljudi na zemlji. Z istim srcem, s katerim sem ljubil svoje starše in ljubim svoje prijatelje, s tem istim srcem ljubim Kristusa in Boga Očeta in Svetega Duha in sveto Marijo. Ne bom nehal ponavljati: biti moramo zelo človeški, kajti sicer tudi Božji ne bomo mogli biti.

Človeška ljubezen tu na zemlji, kadar je resnična, nam že da okušati Božjo ljubezen. Tako že slutimo ljubezen, ki je bomo deležni pri Bogu in ki bo bivala med nami v nebesih, ko bo Gospod vse v vsem. Ta začetek spoznavanja Božje ljubezni nas bo spodbujal, da bomo običajno videti bolj sočutni, bolj razumevajoči, bolj predani.

Dajati moramo, kar prejmemo, učiti, kar se naučimo, ter drugim brez nadutosti in na preprost način dati delež pri spoznavanju Kristusove ljubezni. Ko izvršujete vsak svoje delo in opravljate svoj poklic v družbi, morete in morate svoje opravilo spremeniti v služenje. Dobro opravljeno delo, ki napreduje in omogoča napredek, ki upošteva nova dognanja kulture in tehnike, je zelo pomembno in koristno za celotno človeštvo, če nas pri tem vodi velikodušnost in ne egoizem, dobro vseh in ne lastna korist, če je torej polno krščanskega smisla življenja.

Ob tem prizadevanju, v spletu človeških odnosov, morate izpričevati Kristusovo ljubezen in njene konkretne posledice v prijateljstvu, razumevanju, človeški ljubeznivosti, miru. Kot je Kristus delal dobra dela po vseh poteh Palestine, morate tudi vi na človeških poteh družine, civilne družbe, odnosov rednega poklicnega dela, kulture in počitka biti veliki sejalci miru. To bo najboljši dokaz, da je Božje kraljestvo doseglo vaše srce; apostol Janez piše: Mi vemo, da smo prešli iz smrti v življenje, ker brate ljubimo.

Toda nihče ne živi te ljubezni, če se ne oblikuje v šoli Jezusovega Srca. Samo če opazujemo in premišljujemo Kristusovo Srce, se bo naše moglo osvoboditi sovraštva in brezbrižnosti; samo tako se bomo znali na krščanski način odzvati na trpljenje in žalost drugih.

Spomnite se prizora, o katerem nam pripoveduje sveti Luka, ko se je Jezus bližal mestu Nain. Jezus vidi žalost ljudi, s katerimi se je srečal ob tisti priložnosti. Lahko bi šel mimo ali počakal na klic ali prošnjo. Vendar ne gre naprej niti ne čaka. Prevzame pobudo, saj ga je ganilo trpljenje vdove, ki je izgubila edino, kar ji je še ostalo, svojega sina.

Evangelist pravi, da se je vdova Jezusu zasmilila; morda je ganjenost pokazal tudi navzven kot ob Lazarjevi smrti. Jezus ni bil in ni neobčutljiv za trpljenje, ki se rodi iz ljubezni, niti se ne veseli ločitve otrok od staršev; premaga smrt, da bi dal življenje, da bi si bili blizu tisti, ki se imajo radi, prej in potem pa zahteva prvenstvo Božje ljubezni, ki mora oblikovati pristno krščansko življenje.

Kristus ve, da ga obkroža množica, ki bo osupnila nad čudežem in ga razglasila po vsem okolišu. Vendar Gospod ne ravna umetno, zaradi dejanja samega; samo ganjen je zaradi trpljenja žene in mora jo potolažiti. Dejansko se ji je približal in ji rekel: ne jokaj, kot bi ji hotel sporočiti: nočem te videti v solzah, saj sem prišel, da na zemljo prinesem veselje in mir. Nato se zgodi čudež, dokaz moči Kristusa Boga. Še pred tem pa je bila ganjena njegova duša, jasen dokaz za nežnost Srca Kristusa Človeka.