Seznam točk

Kako lahko je zdaj razumeti neprestano vzklikanje kristjanov v vseh časih pred sveto hostijo! Jezik moj, skrivnost opevaj: Rešnje Jezusa telo, dragoceno Kri prelito, ki je svet odkupljen z njo. Sin je Matere presvete, Kralj, ki rešil je zemljo. Potrebno je, da pobožno častimo skritega Boga: to je isti Jezus Kristus, rojen iz Marije Device; isti, ki je trpel, bil žrtvovan na križu; isti, kateremu je iz prebodene strani pritekla kri in voda.

To je sveta gostija, pri kateri sprejmemo samega Kristusa; obnavlja se spomin na trpljenje, z njim se duša globoko združi s svojim Bogom in si zagotovi bodočo slavo. Cerkvena liturgija je v nekaj kiticah povzela vrhunec poglavja iz zgodbe o goreči ljubezni, ki nam jo ponuja Gospod.

Bog, v katerega verujemo, ni kako oddaljeno bitje, ki brezbrižno gleda na človeško usodo: na človekovo prizadevnost, boje, strahove. Je Oče, ki ljubi svoje otroke do take skrajnosti, da jim pošlje Besedo, drugo osebo Svete trojice, da se utelesi in umre za nas in nas odreši; isti ljubeči Oče, ki nas sedaj po Svetem Duhu, ki prebiva v naših srcih, ljubeče prižema k sebi.

V tem je začetek veselja velikega četrtka: da spoznamo, da je Stvarnik razlil svojo ljubeznivost na človeška bitja. Navkljub tolikim dokazom o Njegovem usmiljenju je Gospod Jezus Kristus vzpostavil še evharistijo, da bi nam bil vedno blizu in — tega pa ne bomo mogli nikdar doumeti —, da nas zaradi svoje ljubezni On, ki ničesar ne potrebuje, noče pustiti ob strani. Sveta trojica je vzljubila človeka, ga povzdignila v milosti in ustvarila po svoji podobi in sličnosti; odrešila ga je greha — Adamovega greha, ki je prešel na vse njegovo potomstvo, in greha vsakega posameznika —, in želi polno živeti v naših dušah: Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem.

Doživljati sveto mašo pomeni živeti v stalni molitvi; prepričati se, da je to za vsakega izmed nas osebno srečanje z Bogom: molimo, slavimo, prosimo, se zahvaljujemo, zadoščujemo za naše grehe, se očiščujemo, se v Kristusu čutimo eno z vsemi kristjani.

Kdaj pa kdaj smo se morda vprašali, kako se lahko odzovemo tolikšni Božji ljubezni; morda smo si želeli jasno orisan program krščanskega življenja. Rešitev je lahka in dosegljiva vsem vernikom: ljubeznivo sodelovati pri sveti maši, naučiti se biti z Bogom pri maši, kajti v tej daritvi je zaobjeto vse, kar Gospod hoče od nas.

Dovolite, da vas spomnim na nekaj, kar ste tolikokrat opazovali: na potek liturgičnih obredov. Če jim sledimo korak za korakom, je veliko možnosti, da bo Gospod vsakemu od vas pokazal, kaj mora izboljšati, katere napake izločiti, kakšen naj bo naš bratski odnos do vseh ljudi.

Duhovnik se približa k oltarju Boga, Boga, ki razveseljuje našo mladost. Sveta maša se začne z veselo pesmijo, saj je tukaj Bog! To je veselje, ki se skupaj s priznanjem in ljubeznijo odraža pri poljubu oltarne mize, simbol Kristusa in spomin svetih: majhen prostor, posvečen, ker tu poteka zakrament neskončne učinkovitosti.

Confiteor nam prikaže našo nevrednost; ne v abstraktnosti naše krivde, temveč v konkretni prisotnosti naših grehov in naših napak. Zato ponavljamo: Kyrie eleison, Christe eleison, Gospod, usmili se! Kristus, usmili se! Če bi bilo odpuščanje v sorazmerju z našimi zaslugami, bi v tem trenutku iz naše duše privrela grenka žalost. Vendar zaradi Božje dobrote dosežemo odpuščanje po Božjem usmiljenju, ki mu vzklikamo — Slava! —, zakaj edino ti si Sveti, edino ti Gospod, edino ti Najvišji, Jezus Kristus, s Svetim Duhom: v slavi Boga Očeta.