Seznam točk

Prav imaš. — Če gledaš z vrha, mi pišeš, ni daleč naokoli — v radiju mnogih kilometrov — vse dokler seže pogled videti nobene ravnine: za vsako goro se dviga še ena … Če se kje zdi, da se pokrajina umirja, se prikaže dotlej skrita gorska veriga, takoj ko se megla dvigne.

Takšno je in tudi mora biti obzorje tvojega apostolata: treba je prehoditi svet. Toda za vas ni izhojenih poti … Preko gora jih boste utrli z lastnimi nogami.

“V resnici ni treba biti prav noben junak,” mi priznavaš, “da se, kolikor tako zahtevajo okoliščine, brez čudaštva in svetohlinstva znamo umakniti … ter vztrajati.” — In še dodajaš: “Dokler se držim navodil, ki ste mi jih dali, me sploh ne skrbijo spletke in govorice okolice; skrbelo bi me, če bi me te malenkosti lahko prestrašile.” — Krasno!

Malodušje je sovražnik tvoje vztrajnosti.

— Če se ne boriš proti malodušju, se bo to najprej razvilo v pesimizem, kasneje pa v mlačnost. — Bodi optimist.

Ne moreš “se dvigniti”. — Nič čudnega: tisti padec! …

Vztrajaj, pa se boš tudi “dvignil”. — Spomni se tega, kar pravi nek duhovni pisec: tvoja uboga duša je ptica, katere krila so še vedno zlepljena z blatom.

Potrebno je nebeško sonce in drobna ter neprestana osebna prizadevanja, da bi lahko izkoreninil ta svoja nagnjenja, to domišljijo, to potrtost: lepljivo blato na tvojih krilih.

In potem boš svoboden. — Če vztrajaš, se boš “dvignil”.