Seznam točk

Nikoli ne kritiziraj: če ne moreš pohvaliti, raje molči.

Nikoli ne govori slabo o svojem bratu, čeprav imaš za to veliko razlogov. — Pojdi najprej pred tabernakelj, potem k duhovniku, tvojemu očetu, in svojo bolečino razkrij tudi njemu.

— In nikomur drugemu.

Obrekovanje je nesnaga, ki umaže in ohromi apostolat. — To je dejanje proti ljubezni, jemlje moč, prežene mir in prekine povezavo z Bogom.

Če si sam tako beden, zakaj te potem čudi beda drugih?

Ko sem sprevidel za kaj marsikdo porabi vse svoje življenje (jezik, jezik, jezik z vsemi svojimi posledicami), se mi zdi tišina vse bolj potrebna in prijetna. — In zelo dobro razumem, Gospod, da terjaš račune za vsako prazno besedo.

Laže je reči kot storiti. — Ti … ki imaš tako oster jezik — sekiro —, si morda kdaj vsaj poskusil narediti “dobro” to, kar drugi po tvojem “strokovnem” mnenju delajo slabše?

To je opravljanje, klevetanje, spletkarjenje, obiranje, govorice, zahrbtnost … obrekovanje? Podlost?

— “Vmešavanje” nekoga, ki se ga to sploh ne tiče, je težko kaj drugega kot navadno “čenčanje”.

Opravljaš? — Tako izgubljaš dobrega duha. Če se ne naučiš molčati, si z vsako besedo bliže izhodnim vratom iz apostolske ustanove, v kateri deluješ.

Se zavedaš škode, ki jo lahko povzročiš, če z zavezanimi očmi vržeš kamen daleč stran?

— Prav tako se ne zavedaš neizmerne škode svojih opravljivih besed, ki se tebi zdijo povsem nedolžne, ker so tvoje oči zavezane z nepremišljenostjo ali razburjenjem.

Kritizirati, rušiti, ni prav nič težko: celo najbolj preprost delavec zna s svojim orodjem okrušiti plemenit in lep kamen katedrale.

— Graditi: za to delo je treba mojstra.

Užaljenost je obrusila tvoj jezik. Molči!

Vedno ko začutiš, da v tebi vre ogorčenje, molči, pa čeprav je tvoja razburjenost povsem upravičena.

— Kajti kljub svoji molčečnosti poveš v takšnih trenutkih več, kot bi hotel.