Seznam točk

Si kot vreča peska. — Sam ne narediš ničesar. In zato ni čudno, da že čutiš prve znake mlačnosti. — Stori kaj.

Poboljšaj se. — Vsak dan malo. — To je tvoja stalna naloga, če hočeš zares doseči svetost.

Prav to mora biti tvoje notranje življenje: začeti … in ponovno začeti.

Ponoven padec … in to kakšen! … Da bi obupal? Ne: ponižaj se in se po svoji Materi Mariji zateci k usmiljeni Jezusovi ljubezni. — En sam “miserere” in povzdigni to srce! — Potem pa začni znova.

Stalnost, ki je nič ne omaje. — To potrebuješ. Gospoda prosi zanjo in naredi vse, kar je v tvoji moči, da jo boš tudi dobil: je velika pomoč, da ne boš zašel s plodne poti, na katero si stopil.

Ne moreš “se dvigniti”. — Nič čudnega: tisti padec! …

Vztrajaj, pa se boš tudi “dvignil”. — Spomni se tega, kar pravi nek duhovni pisec: tvoja uboga duša je ptica, katere krila so še vedno zlepljena z blatom.

Potrebno je nebeško sonce in drobna ter neprestana osebna prizadevanja, da bi lahko izkoreninil ta svoja nagnjenja, to domišljijo, to potrtost: lepljivo blato na tvojih krilih.

In potem boš svoboden. — Če vztrajaš, se boš “dvignil”.

Zahvali se Bogu, ki ti je pomagal in veseli se v svoji zmagi. — Kako globoko radost občuti tvoja duša, potem ko se je odzvala!