Seznam točk

Navadi se reči ne.

Primerne besede, šala, ki ni prišla iz tvojih ust; prijazen nasmeh temu, ki te moti; tišina pred krivično obsodbo; dobrohoten pogovor z nadležneži in vsiljivci; vsakodnevno razumevanje za zoprne in nadležne podrobnosti ljudi, s katerimi živiš … Vztrajnost v vsem tem je pristna notranja odpoved.

Ne reci: ta človek me utruja. — Misli si: ta človek me posvečuje.

Ne zapravi nobene priložnosti, da se odpoveš lastni sodbi. — Težko je, … a je prijetno božjim očem!

Notranje mrtvičenje. — Ne verjamem v tvoje notranje mrtvičenje, če vidim, da zaničuješ in ne izvajaš mrtvičenja čutov.

Nekemu človeku, katerega neposredni predstojnik je bil jezljiv in vulgaren, je Gospod naročil, naj govori: Hvala, dragi Bog, za ta zares božji zaklad, kajti kdaj bom našel drugega, ki mi bo vsako mojo prijaznost vračal z brcami?

Nikoli ne kritiziraj: če ne moreš pohvaliti, raje molči.

Nikoli ne govori slabo o svojem bratu, čeprav imaš za to veliko razlogov. — Pojdi najprej pred tabernakelj, potem k duhovniku, tvojemu očetu, in svojo bolečino razkrij tudi njemu.

— In nikomur drugemu.

Obrekovanje je nesnaga, ki umaže in ohromi apostolat. — To je dejanje proti ljubezni, jemlje moč, prežene mir in prekine povezavo z Bogom.

Ko sem sprevidel za kaj marsikdo porabi vse svoje življenje (jezik, jezik, jezik z vsemi svojimi posledicami), se mi zdi tišina vse bolj potrebna in prijetna. — In zelo dobro razumem, Gospod, da terjaš račune za vsako prazno besedo.

Laže je reči kot storiti. — Ti … ki imaš tako oster jezik — sekiro —, si morda kdaj vsaj poskusil narediti “dobro” to, kar drugi po tvojem “strokovnem” mnenju delajo slabše?

To je opravljanje, klevetanje, spletkarjenje, obiranje, govorice, zahrbtnost … obrekovanje? Podlost?

— “Vmešavanje” nekoga, ki se ga to sploh ne tiče, je težko kaj drugega kot navadno “čenčanje”.