Seznam točk

Zdi se, kot bi ti tvoj angel govoril: tvoje srce je tako polno človeških nagnjenj! … — Potem pa: želiš, da to čuva tvoj varuh?

Zaupaj svojemu angelu varuhu. — Ravnaj z njim kot z zaupnim prijateljem — saj to tudi je — in on ti bo naredil tisoč uslug v vsakodnevnih rečeh.

Pridobi na svojo stran angela varuha človeka, ki ga želiš pritegniti k svojemu apostolatu.

— On je vedno dober “sodelavec”.

Če bi se zavedal prisotnosti svojega angela varuha in angelov varuhov svojih bližnjih, bi se izognil številnim neumnostim, ki zaidejo v pogovor.

Začuden si, ker ti je tvoj angel varuh očitno pomagal. — Pa se ne bi smel čuditi: zato vendar ga je Gospod postavil ob tvojo stran.

Praviš, da je v tistem okolju mnogo priložnosti, da se pokvariš? — Prav. Toda, ali ne obstajajo tudi angeli varuhi?

V času preizkušnje se zateci k svojemu angelu varuhu in obranil te bo pred hudičem ter ti prinesel svetih navdihov.

Sveti angeli varuhi bi z veseljem služili tisti duši, ki jim je rekla: “Sveti angeli, kličem vas kot nevesta v Visoki pesmi, “ut nuntietis ei quia amore langueo” — naznanite mu, da sem bolna od ljubezni.”

Vem, da se boš razveselil, če ti prepišem molitev k svetim angelom varuhom naših tabernakljev:

Oh, angelski duhovi, ki varujete naše tabernaklje, kjer počiva čaščeni zaklad svete evharistije, branite ga pred svetoskrunstvi in ohranite ga naši ljubezni.

Pij iz čistega izvira Apostolskih del. V dvanajstem poglavju se Peter, ki ga je čudež angelov rešil iz ječe, napoti na dom Markove matere. — Tam dekli niso hoteli verjeti, da stoji Peter pred vrati.

“Angelus eius est!” — Njegov angel je, so govorili.

— Poglej, s kakšnim zaupanjem so prvi kristjani ravnali s svojimi angeli.

— Kaj pa ti?

O “apostolatu dopisovanja” si mi napravil pravi hvalospev. — Pisal si mi: “Ne vem, kaj in kako bi dal na papir, da bi koristilo temu, ki bo pismo prejel. Ko začnem pisati, rečem svojemu angelu varuhu, da mora imeti vse, kar napišem, neko korist. In čeprav ne povem nič drugega kot neumnosti, mi nihče ne bo mogel odvzeti — pa tudi njemu ne — časa, ki sem ga namenil prošnji za to, kar vem, da najbolj potrebuje duša tega, ki mu je pismo namenjeno.”