Seznam točk

Ne premaguješ samega sebe, ne mrtvičiš se, ker si napuhnjen. — Živiš spokorno? Ne pozabi, da je napuh združljiv s pokoro … — Nadalje: tvoja žalost ob padcu, ob pomanjkanju velikodušnosti, je to pravo trpljenje ali zgolj odraz jeze, ker vidiš, kako majhen in nemočen si? — Kako daleč si od Jezusa, če nisi ponižen, … pa čeprav zaradi tvojega bičanja vsak dan poganjajo novi cvetovi!

“Kaj vse dolgujem Bogu, ker sem kristjan: moje nespoštovanje tega dolga me je spravilo v jok od bolečine, bolečine iz ljubezni. “Mea culpa!”” — Dobro je, da poznaš svoje dolgove, a ne pozabi, kako jih je mogoče poravnati: s solzami … in z deli.

Svoje spraševanje vesti vedno končaj z obujanjem ljubezni — bolečine iz ljubezni —: zase, za vse grehe ljudi … — In premišljuj o očetovski skrbi Boga, ki je odstranil ovire, da se ne bi spotaknil čeznje.

Kako mi je žal zate, ker ne čutiš bolečine svojih malih grehov! — Kajti dokler je ne boš začutil, ne boš zaživel resničnega notranjega življenja.

Obžalovanje iz ljubezni. — Kajti On je dober. Tvoj Prijatelj je, ki je zate dal svoje življenje.

— Vse, kar je na tebi dobrega, je Njegovo. — Ker si ga tako razžalil … Ker ti je odpustil … On! … tebi!!

— Jokaj, sin moj, od obžalovanja iz ljubezni.

Ne pozabi, da je bolečina preizkusni kamen ljubezni.

Naša volja, z milostjo, je pred Bogom vsemogočna. — Če spričo neštetih žalitev proti Gospodu z odločno voljo rečemo Jezusu, naprimer, ko se vozimo s tramvajem: “Bog moj, hotel bi tolikokrat obuditi ljubezen in zadoščevanje, kolikor je med vožnjo obratov na kolesu tega vozila,” potem smo Jezusa v tistem trenutku zares ljubili in mu zadostili, kakor smo si tudi želeli.

Takšne “neumnosti” še vedno sodijo k duhovnemu otroštvu. To je neskončni dialog med nedolžnim otrokom in Očetom, ki je navdušen nad svojim otrokom:

— Povej mi, kako zelo me imaš rad! — In malček zlogujoče odgovarja: To-li-ko mi-li-jo-nov.