Seznam točk

Treba je biti prepričan, da je Bog vedno z nami. — Živimo, kakor da je Gospod nekje daleč, tam, kjer svetijo zvezde, pozabljamo pa, da je tudi vedno z nami.

In je kot ljubeč Oče — vsakega izmed nas ima raje kot vse matere tega sveta svoje otroke —, ki nam pomaga, nas navdihuje, blagoslavlja … in nam odpušča.

Kolikokrat so se obrazi naših staršev razvedrili, ko smo jim, potem ko smo bili poredni, rekli: “Ne bom nikoli več!” — Potem pa smo mogoče še istega dne ušpičili isto … — In naš oče nas je z narejeno jezo v glasu in z resnim izrazom na obrazu kaznoval … hkrati pa je bilo njegovo srce polno nežnosti, ker je poznalo našo šibkost in je reklo: “Ubogi otrok, kako zelo se trudi, da bi bil priden!”

Treba si je zapisati in vtisniti globoko v spomin, da je Gospod, ki je poleg nas in v nebesih, naš Oče, najboljši Oče.

Poglej, kako usmiljeno je srce božje pravičnosti! — Sodbe ljudi kaznujejo tistega, ki prizna svojo krivdo; po božji sodbi je temu oproščeno.

Blagoslovljen bodi sveti zakrament pokore!

Boli te pomanjkanje ljubezni tvojega bližnjega do tebe. Kako šele boli Boga pomanjkanje tvoje ljubezni do Njega?

Če si sam tako beden, zakaj te potem čudi beda drugih?

Če je potrebno, se potrudi in vedno od prvega trenutka odpusti tistim, ki te žalijo. Kajti naj bo škoda ali žalitev, ki si je bil deležen, še tako velika, tebi je Bog več odpustil.

Res je, ta človek je grdo ravnal s teboj. — Toda, ali nisi ti še slabše ravnal z Bogom?

Razvezali so se jeziki in ti povzročili bolečino, ki je bila tem večja, ker se je nisi nadejal.

Odzovi se nadnaravno: odpusti jim in celo sam prosi odpuščanja ter izkoristi to izkušnjo, da ne bi bil navezan na ljudi.

V trenutkih obupa, ki jih povzročajo tvoja sebičnost, tvoji padci, tvoja — morda le navidezna — umikanja, se ti pogosto zdi, da si v sebi zlomil nekaj, kar ima veliko vrednost (svoje posvečenje).

Ne skrbi: uporabi v nadnaravnem življenju pametni način, ki se ga za rešitev podobnih težav poslužujejo preprosti otroci.

Včasih se zgodi, da otroci — največkrat zaradi nerodnosti — razbijejo kakšno stvar, ki jo je oče še posebej cenil. Zelo jim je žal, morda celo zajokajo, nato pa svojo žalost potolažijo pri lastniku predmeta, ki so ga s svojo nerodnostjo razbili. In oče pozabi na vrednost polomljenega predmeta — čeprav je velika — in poln nežnosti ne samo oprosti, temveč tolaži in spodbuja otroka. — Nauči se kaj iz tega.