Seznam točk

Notranje življenje. Svetost v vsakdanjih nalogah, svetost v majhnih rečeh, svetost v poklicnem delu, v vsakodnevnih prizadevanjih …; svetost, da bi posvečevali druge. Nek moj znanec — nikoli ga nisem dobro spoznal! — je nekoč sanjal, da z letalom leti na veliki višini, vendar ne notri, v kabini: sedel je na krilih. Ubogi nesrečnik, kako je trpel! Videti je bilo, da mu je naš Gospod dal razumeti, kaj se v božjih višinah dogaja z apostolskimi dušami, ki jim primanjkuje notranjega življenja ali ki ga zanemarjajo — živijo v negotovosti, tesnobnosti, nenehno v nevarnosti, da bodo strmoglavile, trpijo in so negotove.

In dejansko mislim, da so v resni nevarnosti, da zaidejo: tisti, ki se spuščajo v akcijo — v aktivizem! — in opuščajo molitev, požrtvovalnost in nepogrešljiva sredstva za to, da bi dosegli trdno pobožnost: pogostnost zakramentov, premišljevalno molitev, spraševanje vesti, duhovno branje, nenehno zatekanje k presveti Devici Mariji in k angelom varuhom … Vse to z nenadomestljivo učinkovitostjo pripomore, da je kristjanov dan tako prijazen, ker iz njegovega notranjega bogastva tečeta božja milina in sreča, kakor med iz satovja.

V osebni intimnosti, v zunanjem obnašanju, v odnosih z drugimi, pri delu se mora vsakdo poskušati obdržati v nenehni božji navzočnosti, s pogovorom — dialogom — ki se ne izraža navzven. Oziroma bolje rečeno, običajno se ne izraža s hrupom besed, mora pa se opaziti v prizadevanju in v ljubečem trudu, ki ga vložimo v to, da bi dobro dokončali svoja opravila, tako pomembna kot malenkostna. Če ne bi nadaljevali s to stanovitnostjo, bi bili le malo dosledni glede na dejstvo, da smo božji otroci, ker bi zapravljali vire, ki jih je Gospod po svoji previdnosti položil v naš doseg, da bi dospeli do popolnega človeka, do primerne doraslosti v Kristusovi polnosti.

Med zadnjo špansko vojno sem veliko potoval, da bi duhovno oskrbel tolike fante, ki so bili na fronti. V nekem strelskem jarku sem slišal pogovor, ki se mi je močno vtisnil v spomin. Blizu Teruela je nek mlad vojak dejal o nekem drugem vojaku, ki je bil, kakor je bilo videti, nekoliko neodločen, malodušen: To ni celovit človek! Zelo bi me razžalostilo, če bi se o kateremkoli od nas lahko upravičeno trdilo, da smo nedosledni; ljudje, ki zagotavljajo, da hočejo biti zares kristjani, sveti, vendar pa temu primerno ne ravnajo, saj pri izpolnjevanju svojih dolžnosti Bogu ne izkazujejo svoje nenehne sinovske ljubezni. Če bi se naše delovanje pokazalo kot tako, tudi ti in jaz ne bi bila celovita kristjana.

Ko se boste vprašali o tem, kakšna je in kakšna naj bi bila naša pobožnost, v katerih določenih točkah bi se moral izboljšati naš osebni odnos z Bogom, boste — če ste me razumeli — zavrnili skušnjavo, da bi si zamišljali nepremagljiva junaštva; odkrili ste namreč, da je Gospod zadovoljen, če mu v vsakem trenutku izročamo majhne dokaze ljubezni.

Poskusi se s stalnostjo držati načrta duhovnega življenja: nekaj minut premišljevalne molitve; udeležba pri sveti maši — vsak dan, če imaš možnost — in pogosto obhajilo; redno prejemanje svetega zakramenta odpuščanja, čeprav ti tvoja vest ne očita nobenega smrtnega greha; obisk Jezusa v tabernaklju; molitev in kontemplacija skrivnosti rožnega venca ter toliko drugih čudovitih pobožnosti, ki jih že poznaš ali pa se jih lahko naučiš.

Ne smejo se spremeniti v toge norme, v neprepustne oddelke. Določajo namreč prilagodljiv načrt, usklajen z dejstvom, da si človek, ki živi sredi uličnega vrveža, z intenzivnim poklicnim delom in družbenimi obveznostmi ter odnosi, ki jih ne smeš zanemariti, saj se v teh opravilih nadaljuje tvoje srečanje z Bogom. Tvoj načrt duhovnega življenja mora biti kot gumijasta rokavica, ki se popolnoma prilagaja roki, ki jo uporablja.

Prav tako ne pozabite, da ni najbolj pomembno to, da delamo veliko stvari. Velikodušno se osredotoči na tiste, ki jih lahko izpolnjuješ vsak dan, kadar si tako razpoložen ali ko do tega nimaš volje. Te pobožnosti ti bodo skoraj neopazno vodile h kontemplativni molitvi. Iz tvoje duše bo vzklilo več dejanj ljubezni, molitvenih vzklikov, dejanj zahvale in zadoščevanja, duhovnih obhajil …, medtem ko boš opravljal svoje dolžnosti: ko boš odložil telefonsko slušalko, ko boš vstopil v neko prevozno sredstvo, ko boš zaprl ali odprl vrata, ko boš šel mimo cerkve, ko boš začel novo nalogo, jo opravljal in ko jo boš zaključil; vse boš povezal s tvojim Očetom Bogom.

Počivajte v božjem otroštvu. Bog je Oče, poln nežnosti in neskončne ljubezni. Kliči ga “Oče” večkrat na dan in reci mu — na samem, v svojem srcu — da ga imaš rad, da ga častiš: da čutiš ponos in moč, ker si njegov otrok. To pa zahteva resen program notranjega življenja, ki ga je treba speljati preko tvojih pobožnosti do Boga, ki — vztrajam — naj jih bo malo, vendar naj bodo stalne. Pomagale ti bodo pridobiti čutenje in vedenje dobrega otroka.

Moram te posvariti tudi pred nevarnostjo rutine, resničnim grobom pobožnosti, ki se pogosto pojavi preoblečena v težnjo po tem, da bi uresničili ali začeli pomembna, opazna dejanja, medtem ko lagodno zanemarjamo svoje vsakdanje dolžnosti. Ko boš opazil prva znamenja tega, se iskreno postavi pred Gospoda: pomisli, ali se nisi naveličal stalnega boja v eni in isti točki zato, ker nisi iskal Boga; poglej, ali se je zaradi pomanjkanja velikodušnosti in duha požrtvovalnosti zmanjšalo tvoje zvesto vztrajanje pri delu. Takrat tvoje norme pobožnosti, majhna mrtvičenja, apostolska dejavnost, ki ne obrodi takojšnjega sadu … postanejo strašno nerodovitni. Prazni smo in morda začnemo sanjati o novih načrtih, da bi utišali glas našega nebeškega Očeta, ki od nas pričakuje popolno vdanost. In z moro o velikih dejanjih, ki jo nosimo v duši, utone v pozabo najbolj gotova resničnost, pot, ki nas nedvomno vodi naravnost k svetosti. To je jasno znamenje, da smo izgubili nadnaravno gledišče, prepričanje, da smo majhni otroci, prepričanje, da bo naš Oče v nas uresničil čudesa, če ponižno začnemo znova.

V mojo otroško glavo so se močno vtisnila tista znamenja, ki so jih v hribih v moji deželi postavljali ob robove poti. Mojo pozornost so pritegnili visoki količki, običajno pobarvani z rdečo barvo. Takrat so mi razložili, da ko zapade sneg in prekrije poti, njive in travnike, gozdove, skalovje in globeli, takrat ti količki izstopajo kot zanesljive oporne točke, da vsi vedno vedo, kod pelje pot.

V notranjem življenju se dogaja nekaj podobnega. V njem obstajajo pomladi in poletja, vendar pridejo tudi zime, dnevi brez sonca in noči brez mesečine. Ne moremo dovoliti, da bi bil odnos s Kristusom odvisen od našega razpoloženja, od sprememb v našem značaju. Taka drža kaže na egoizem in lagodnost ter se nikakor ne ujema z ljubeznijo.

Zato bo v trenutkih snežnega meteža in viharja nekaj trdnih, prav nič sentimentalnih pobožnosti, ki so dobro ukoreninjene in prilagojene okoliščinam vsakega posameznika, kakor ti rdeče pobarvani količki, ki nam bodo ves čas označevali pot, dokler Gospod ne bo določil, naj zopet posije sonce, se otaja zmrzal in naj srce ponovno začne biti ter se vname v ognju, ki v resnici nikoli ni ugasnil: bil je le žerjavica, skrita pod pepelom obdobja preizkušnje, ali zmanjšanega truda, ali pa premalo požrtvovalnosti.