Seznam točk

Borite se proti temu pretiranemu razumevanju, ki ga vsakdo ima do samega sebe: bodite zahtevni do sebe! Včasih preveč mislimo na zdravje; na počitek, ki ne sme manjkati, saj ga potrebujemo, da bi se vrnili na delo s prenovljenimi močmi. Toda ta počitek — to sem zapisal že pred mnogimi leti — ne pomeni, da ne delamo nič, ampak da se razvedrimo z dejavnostmi, ki zahtevajo manj napora.

Spet drugič se z lažnimi izgovori preveč prepustimo udobju in pozabimo na blagoslovljeno odgovornost, ki sloni na naših ramenih; zadovoljimo se s tem, da naredimo le najnujnejše, pustimo se premamiti premišljenim nesmislom, da bi lahko stali križem rok, medtem ko Satan in njegovi zavezniki delujejo brez predaha. Pozorno poslušaj in premišljuj, kar je napisal sveti Pavel kristjanom, ki so opravljali delo služabnika: poudarjal je nujnost tega, da ubogajo svoje gospodarje, ne zaradi videza, kakor da bi hoteli ugajati ljudem, ampak kot Kristusovi sužnji, ki iz srca izpolnjujejo božjo voljo. Služíte z dobro voljo kakor Gospodu in ne kakor ljudem. Kako dober nasvet tudi zate in zame!

Prosímo našega Gospoda Jezusa Kristusa za razsvetljenje in rotimo ga, naj nam pomaga v vsakem trenutku odkrivati ta božji smisel, ki naš poklic spreminja v gibalo, na katerem temelji in se giblje naša poklicanost k svetosti. V evangeliju lahko preberete, da je bil Jezus znan kot faber, filius Mariae, delavec, Marijin sin; tudi mi moramo v svetem ponosu z dejanji dokazati, da smo delavci, delavni moški in ženske!

Ker se moramo vedno obnašati kot božji odposlanci, se moramo močno zavedati, da mu prav nič zvesto ne služimo, kadar opustimo svojo nalogo; kadar z drugimi ne delimo truda in požrtvovalnosti ob izpolnjevanju poklicnih dolžnosti; kadar nas lahko označijo za brezdelne, nezanesljive, lahkomiselne, neurejene, lene, nekoristne … Kajti kdor zanemarja te na videz manj pomembne obveznosti, bo težko zmagal v tistih v notranjem življenju, ki so nedvomno težje. Kdor je v najmanjšem zvest, je zvest tudi v velikem, kdor pa je krivičen v najmanjšem, je krivičen tudi v velikem.

Ne govorim o namišljenih idealih. Opiram se na zelo konkretno resničnost, ki ima poglaviten pomen, ki je zmožna spremeniti še tako pogansko in božjim zahtevam sovražno okolje, kakor se je zgodilo v tistih prvih časih dobe našega odrešenja. Okušajte te besede nekega anonimnega pisca iz tistega obdobja, ki povzema veličino naše poklicanosti: kristjani “so za svet to, kar je duša za telo. Živijo v svetu, vendar niso posvetni, kakor je duša v telesu, toda ni telesna. Živijo v vseh naseljih, kakor se duša nahaja v vseh delih telesa. Delujejo po svojem notranjem življenju, ne da bi privlačili pozornost, kakor duša deluje po svojem bistvu … Živijo kakor romarji med nestalnimi stvarmi, v upanju na nespremenljivost nebes, kakor nesmrtna duša sedaj živi v umrljivem šotoru. Dan za dnem se povečuje njihovo število, kljub preganjanjem, tako kakor duša postaja lepša ob tem, ko se mrtviči … In kristjanom ni dovoljeno opustiti njihovega poslanstva v svetu, tako kakor duši ni dovoljeno, da se samovoljno loči od telesa.”

Zato bi zgrešili pot, če se ne bi zanimali za časna prizadevanja: tudi tam vas pričakuje Gospod. Bodite prepričani, da se moramo ljudje približati Bogu preko dogodkov vsakdanjega življenja, ki jih odreja ali dovoljuje božja previdnost v svoji neskončni modrosti. Ne bomo dosegli tega cilja, če ne težimo k temu, da bi dobro dokončali svoje delo; če ne vztrajamo v zagonu s človeškim in nadnaravnim navdušenjem začetega dela; če ne opravimo svojega dela tako, kot ga opravlja najboljši. In če je mogoče — mislim, da če to zares hočeš, tako tudi bo — ga opravimo boljše kakor najboljši, ker bomo uporabili vsa poštena zemeljska in vsa potrebna duhovna sredstva, da bi našemu Gospodu izročili prvorazredno delo, dovršeno kot zlata vezenina, popolno.

“V prepričanju, da je Bog povsod, obdelujemo polja in s tem slavimo Gospoda, plovemo po morjih in opravljamo vsa naša dela tako, da prepevamo njegovemu usmiljenju.” Na ta način smo v vsakem trenutku združeni z Bogom. Tudi kadar ste ločeni od drugih, zunaj vašega običajnega okolja, kakor tisti fantje v strelskem jarku, boste živeli v povezanosti z Gospodom preko tega osebnega, prizadevnega, stalnega dela, ki ga boste znali spremeniti v molitev, ker ste ga začeli in končali v navzočnosti Boga Očeta, Boga Sina in Boga Svetega Duha.

Toda ne pozabite mi, da se nahajate tudi v navzočnosti ljudi in da od vas — od tebe — pričakujejo krščansko pričevanje. Zato moramo v poklicnem delu, v tem, kar je človeškega, delati na tak način, da nam ne bo treba občutiti sramu, če nas pri delu vidi nekdo, ki nas pozna in nas ljubi, in ne dajmo mu povoda, da bi zardel. Če ravnate v skladu s tem duhom, katerega vas poskušam naučiti, ne boste izzvali sramu pri tistih, ki vam zaupajo, in ne boste zardevali. Ne bo se vam zgodilo kakor tistemu človeku iz prilike, ki se je namenil zgraditi stolp: Sicer se lahko zgodi, da postavi temelj, zidave pa ne more dokončati; in vsi, ki bi to videli, bi se mu začeli posmehovati in bi govorili: Ta človek je začel zidati, pa ni mogel dokončati.

Zagotavljam vam: če ne boste izgubili nadnaravnega gledišča, boste izpopolnili svoje delo, dokončali boste vašo katedralo vse do postavitve zaključnega kamna.

Kljub temu se dogaja, da nekateri ljudje — ki so sicer dobri, dobričine — z besedami zagotavljajo, da želijo razširjati čudoviti ideal naše vere, a se v praksi zadovoljijo s površnim in malomarnim poklicnim ravnanjem: podobni so puhloglavcem. Če se srečamo s temi besednimi kristjani, jim moramo pomagati z ljubeznijo in z jasnostjo ter uporabiti, kadar bi bilo potrebno, evangeljsko zdravilo bratskega opomina: Bratje, če zasačite koga pri kakem prestopku, ga vi, ki ste duhovni, opomnite v duhu krotkosti. Pri tem pazi nase, da ne boš tudi sam padel v skušnjavo. Nosite bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo. In če se njihovemu izpovedovanju katolištva pridružijo še drugi motivi: višja starost, več izkušenj ali večja odgovornost, je še toliko bolj potrebno, da govorimo z njimi in poskušamo, da se odzovejo, da bi njihovo poklicno življenje dobilo večjo težo, tako da jih usmerimo kakor dober oče, kakor učitelj, ne da bi jih ponižali.

Ganljivo je počasi premišljevati ravnanje svetega Pavla: Sami namreč veste, kako nas morate posnemati: kajti med vami nismo živeli neurejeno, tudi nismo zastonj jedli kruha pri nikomer, ampak smo trdo delali noč in dan, da ne bi bili v breme komu izmed vas …Kajti ko smo bili pri vas, smo vam dali tole navodilo: kdor noče delati, naj tudi ne jé.

Zaradi ljubezni do Boga, zaradi ljubezni do duš in zato, da bi odgovorili na našo krščansko poklicanost, moramo dajati zgled. Da ne bi pohujševali, da ne bi povzročali niti najmanjšega suma, da so božji otroci morda leni ali nekoristni, da ne bi dajali slabega zgleda …, se morate potruditi, da boste s svojim vedenjem postavljali pravo mero in izkazovali pravilno držo odgovornega človeka. Tako kmet, ki orje zemljo in ob tem nenehno povzdiguje svoje srce k Bogu, kakor mizar, kovač, uradnik, intelektualec …, vsi kristjani morajo biti zgled svojim tovarišem, brez ošabnosti, saj je v naših dušah zelo jasno zapisano prepričanje, da bomo samo, če računamo Nanj, lahko dosegli zmago; mi sami ne moremo niti dvigniti slamice s tal. Zato mora pri svojem delu, na mestu, ki ga ima v družbi, vsakdo čutiti obveznost, da izvršuje božje delo, ki naj povsod seje Gospodov mir in veselje. “Popoln kristjan vedno prinaša vedrino in veselje. Vedrino, ker čuti, da je v božji navzočnosti; veselje, ker ve, da je obdan z božjimi darovi. Takšen kristjan je zares resnična osebnost, sveti božji duhovnik.