Seznam točk

Cilj, ki vam ga predlagam, oziroma bolje rečeno, ki ga Bog kaže vsem, ni nek privid ali nekakšen nedosegljiv ideal: lahko bi vam pripovedoval o tolikih konkretnih primerih navadnih žensk in moških, kakor vi in jaz, ki so našli Jezusa, ki prihaja mimo quasi in occulto po navidez popolnoma običajnih razpotjih, in odločili so se, da mu sledijo, tako da z ljubeznijo objamejo križ vsakega dne. V tem obdobju splošnega razkroja, vdajanja v usodo in malodušja, ali pa razpuščenosti in anarhije, se mi zdi še bolj aktualno tisto preprosto in globoko prepričanje, ki me je že na začetku mojega duhovniškega dela in vselej použivalo v želji, da bi vsemu človeštvu sporočil: te svetovne krize so krize svetnikov.

Notranje življenje: to je zahteva klica, ki ga je Učitelj položil v duše vseh. Biti moramo sveti — povedano s pristnim pregovorom iz moje dežele — ne da bi nam zmanjkalo niti za las, torej popolnoma; zares kristjani, pravi kristjani, ki jih je mogoče razglasiti za svetnike; če ne, smo propadli kot učenci edinega Učitelja. Razen tega nam Bog, ko se je ozrl na nas in nam podelil svojo milost, da bi se borili za pridobitev svetosti sredi sveta, nalaga tudi obveznost apostolata. Razumite, da skrb za duše celó človeško gledano vzklije kot logična posledica te izbire, kakor pravi eden od cerkvenih očetov: “Ko odkrijete, da vam je bilo nekaj v korist, poskušate pritegniti še druge. Zatorej si morate želeti, da bi vas po Gospodovih poteh spremljali tudi drugi. Če greste na trg ali v kopališče in se srečate z nekom, ki ne počne ničesar, ga povabite, naj se vam pridruži. Prenesite to zemeljsko navado v to, kar je duhovnega, in ko boste šli k Bogu, ne pojdite sami.”

Če ne želimo nekoristno zapravljati časa — niti z lažnimi izgovori glede zunanjih težav v okolju, ki jih že od začetka krščanstva nikoli ni manjkalo — se moramo zavedati, da je Jezus Kristus na običajen način povezal učinkovitost našega delovanja z notranjim življenjem, da bi pritegnil tiste, ki nas obdajajo. Kristus je kot pogoj za učinkovitost apostolske aktivnosti postavil svetost; naj se popravim, naše prizadevanje za zvestobo, ker na zemlji ne bomo nikoli sveti. Videti je neverjetno, toda Bog in ljudje potrebujejo našo zvestobo brez izgovorov, brez olepševanj, zvestobo, ki gre do skrajnosti, brez povprečnosti in brez izmikanja, v polnosti krščanske poklicanosti, ki jo moramo privzeti in prizadevno uresničevati.

Ko premišljujemo tiste besede našega Gospoda: zanje se posvečujem, da bi bili tudi oni posvečeni v resnici, jasno opazimo naš edini cilj: posvečevanje, oziroma to, da moramo biti sveti, zato da bi posvečevali. Hkrati nas kakor neka tiha skušnjava morda obide misel, da nas je zelo malo odločenih odgovoriti na to božje povabilo, poleg tega pa vidimo, da smo le malo vredna orodja. Res je, malo nas je v primerjavi s preostalim človeštvom in osebno nismo vredni nič; toda Učiteljeva trditev odmeva z oblastjo: kristjan je luč, sol, kvas sveta, in peščica kvasa skvasi vse testo. Prav zaradi tega sem vedno učil, da nas zanimajo vse duše — od stotih vseh sto — brez kakršnihkoli razlikovanj, z gotovostjo, da je Jezus Kristus odrešil vse, a le nekatere nas hoče uporabiti kljub naši osebni ničnosti, da bi tudi drugim dali spoznati to odrešenje.

Kristusov učenec ne bo nikoli grdo ravnal z nikomer; zmoto imenuje zmota, toda tistega, ki se moti, mora ljubeznivo popraviti; sicer mu ne bo mogel pomagati, ne bo ga mogel posvečevati. Potrebno je sobivati, potrebno je razumeti, potrebno je odpuščati, potrebno je biti bratski; in kot je svetoval sveti Janez od Križa, v vsakem trenutku “je potrebno položiti ljubezen tja, kjer ni ljubezni, da bi nastala ljubezen”. Tudi v navidez nepomembnih okoliščinah, ki se pojavljajo v poklicnem delu ter v odnosih v družini in v družbi. Zato bova ti in jaz izkoristila celo najbolj navadne priložnosti, ki se pojavljajo okrog naju, da bi jih posvečevala, da bi se posvečevala in da bi posvečevala tiste, s katerimi si deliva ista vsakdanja prizadevanja, tako da bova v najinem življenju čutila sladko in vabljivo težo soodreševanja.

Mi hočemo hoditi za Gospodom in želimo širiti njegovo besedo. Človeško rečeno je razumljivo, da se vprašamo tudi: Ampak, kaj smo mi za tolikšno število ljudi? V primerjavi s številom prebivalcev zemlje nas je malo, čeprav se štejemo na milijone. Zato moramo gledati nase kot na majhen kvas, ki je pripravljen, da dela za dobro vsega človeštva po apostolovih besedah: Malo kvasa vse testo prekvasi, ga preoblikuje. Treba je, da se naučimo biti ta kvas, da bi spreminjali in preoblikovali množico.

Je morda kvas po naravi boljši od testa? Ne. Toda kvas je sredstvo za to, da se testo predela, da postane užitno in zdravo živilo.

Pomislite, čeprav le v glavnih potezah, na učinkovito delovanje kvasa, ki služi za pripravo kruha, temeljnega živila, ki je preprosto in vsem na razpolago. Mnogokje — morda ste temu tudi prisostvovali — je priprava peke pravi obred, ki daje čudovit izdelek, okusen že na pogled.

Izberejo dobro moko, če je mogoče, najboljše vrste. V nečkah umesijo testo z dolgotrajnim in potrpežljivim delom ter primešajo kvas. Nato mora nujno nekaj časa počivati, da lahko kvas opravi svoje poslanstvo in da testo naraste.

Medtem v peči zagori ogenj in se razplamti, ko použiva goreča drva. In iz testa, položenega na toploto žareče peči, nastane rahel, mehak kruh visoke kakovosti. To bi bilo nemogoče doseči brez delovanja kvasa — v majhni količini — ki se je raztopil in izginil med ostalimi sestavinami z učinkovito aktivnostjo, ki ostane neopažena.

Če s čutom za duhovno premišljujemo tiste besede svetega Pavla, bomo razumeli, da ne gre drugače, kot da delamo v služenju vsem dušam. Vse drugo bi bilo sebičnost. Če na svoje življenje pogledamo s ponižnostjo, bomo jasno razločili, da nam je Gospod poleg milosti vere naklonil talente, dobre lastnosti. Nihče izmed nas ni ponovljeni primerek; naš Oče nas je ustvaril vsakega posebej in med svoje otroke razdelil različno število dobrin. Te talente, te dobre lastnosti moramo ponuditi v služenje vsem ljudem: uporabiti te božje darove kot orodje, ki naj drugim pomaga odkrivati Kristusa.

Ne mislite, da je to hrepenenje kot nekaj dodatnega, kar bi kakor s filigranom okrasilo naše krščansko življenje. Če kvas ne vzhaja, se pokvari. Lahko izgine tako, da poživlja testo, lahko pa izgine tudi zato, ker se izgubi v nekakšnem spomeniku neučinkovitosti in egoizmu. Našemu Gospodu Bogu ne delamo usluge, kadar ga predstavljamo drugim: Če namreč oznanjam evangelij, to zame ni ponos. Naloženo mi je namreč kot nujnost: kajti gorje mi, če evangelija ne bi oznanjal.

Če se dnevno borimo za doseganje svetosti, vsakdo v svojem stanu znotraj sveta in v opravljanju svojega poklica, v našem običajnem življenju, si upam trditi, da bo Gospod tudi nas naredil za orodja, ki so zmožna delati čudeže, tudi najbolj izredne, če bi bilo potrebno. Slepim bomo dajali, da spregledajo. Kdo ne bi mogel našteti tisoč primerov, kako skoraj od rojstva slepi znova pridobi vid, prejme ves sijaj Kristusove luči? Nekdo drug je bil gluh in oni nem; nista bila zmožna slišati ali izreči niti besede kot božja otroka … In njuni čuti so bili očiščeni; že slišita in se izražata kot človeka, ne pa kot zveri. In nomine Iesu! V Jezusovem imenu njegovi apostoli dajo zmožnost gibanja hromemu, ki ni bil sposoben nobenega koristnega dejanja; in tisti lenuh, ki je poznal svoje obveznosti, a jih ni izpolnjeval … V Gospodovem imenu, surge et ambula!— vstani in hodi.

Drugi, ki je umrl in je že razpadal ter smrdel po truplu, je zaslišal božji glas, kakor v čudežu o sinu vdove iz Naina: Mladenič, rečem ti, vstani! Takšne čudeže kot Kristus, delali bomo čudeže kakor prvi apostoli. Morda so se prav v tebi, v meni, uresničili ti čudeži: morda smo bili slepi, ali gluhi, ali hromi, ali smo zaudarjali po mrtvem, in Gospodova beseda nas je dvignila iz naše pobitosti. Če ljubimo Kristusa, če mu iskreno sledimo, če ne iščemo samih sebe, ampak samo Njega, bomo v njegovem imenu mogli drugim zastonj posredovati to, kar nam je bilo zastonj dano.

Ob takšni predanosti se vname apostolska gorečnost, vsak dan je večja in to hrepenenje prenaša tudi na druge, kajti dobro se širi samo po sebi. Ni mogoče, da naša uboga narava, ki je tako blizu Bogu, ne bi žarela v koprnenju po tem, da po vsem svetu zaseje veselje in mir, da vse prepoji z odrešilno vodo, ki vre iz odprte Kristusove strani, da vse, kar dela, začne in dokonča iz ljubezni.

Prej sem vam govoril o bolečini, o trpljenju, o solzah. Ni protislovje, če trdim, da je za učenca, ki ljubeče išče Učitelja, okus žalosti, težav in bridkosti zelo drugačen: te izginejo, kakor hitro zares sprejmemo božjo voljo, kadar radovoljno izpolnjujemo njegove zamisli kot zvesti otroci, četudi se zdi, da so živci na meji zloma in da so muke neznosne.