Seznam točk

Zaradi ljubezni do Boga, zaradi ljubezni do duš in zato, da bi odgovorili na našo krščansko poklicanost, moramo dajati zgled. Da ne bi pohujševali, da ne bi povzročali niti najmanjšega suma, da so božji otroci morda leni ali nekoristni, da ne bi dajali slabega zgleda …, se morate potruditi, da boste s svojim vedenjem postavljali pravo mero in izkazovali pravilno držo odgovornega človeka. Tako kmet, ki orje zemljo in ob tem nenehno povzdiguje svoje srce k Bogu, kakor mizar, kovač, uradnik, intelektualec …, vsi kristjani morajo biti zgled svojim tovarišem, brez ošabnosti, saj je v naših dušah zelo jasno zapisano prepričanje, da bomo samo, če računamo Nanj, lahko dosegli zmago; mi sami ne moremo niti dvigniti slamice s tal. Zato mora pri svojem delu, na mestu, ki ga ima v družbi, vsakdo čutiti obveznost, da izvršuje božje delo, ki naj povsod seje Gospodov mir in veselje. “Popoln kristjan vedno prinaša vedrino in veselje. Vedrino, ker čuti, da je v božji navzočnosti; veselje, ker ve, da je obdan z božjimi darovi. Takšen kristjan je zares resnična osebnost, sveti božji duhovnik.

Kako čudovito bo, ko nam bo naš Oče dejal: Dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja! Polni upanja! To je čudež kontemplativne duše. Živimo iz vere, iz upanja, iz ljubezni! Upanje nas naredi mogočne. Se spomnite svetega Janeza? Vam, mladi, sem pisal, ker ste močni in je božja beseda v vas in ste premagali hudiča. Bog pritiska na nas, za večno mladost Cerkve in vsega človeštva. Vse, kar je človeško, boste lahko spreminjali v božansko, kakor kralj Midas, ki je spreminjal v zlato vse, česar se je dotaknil!

Nikoli ne pozabite: po smrti vas bo sprejela Ljubezen. In v božji ljubezni boste našli tudi vse čiste ljubezni, ki ste jih imeli na zemlji. Gospod je določil, naj ta kratek dan našega življenja preživimo v delu; da tako kot njegov edinorojeni Sin delamo dobra dela. Ob tem moramo biti čuječi in poslušati tisti klic, ki ga je sveti Ignacij Antiohijski zaslišal v svoji duši, ko se je bližala ura njegovega mučeništva: “Pridi k Očetu,” pridi k svojemu Očetu, ki te hrepeneče pričakuje.

Prosimo sveto Marijo, Spes nostra, naj v nas vname sveto gorečnost, da bomo vsi skupaj prebivali v Očetovi hiši. Nič nas ne bo moglo vznemirjati, če se odločimo usidrati svoje srce v želji po resnični domovini: Gospod nas bo vodil s svojo milostjo in z močnim vetrom poganjal ladjo k tako jasni obali.

Nekaterim je vse to morda domače; za druge je novo; za vse pa je naporno. Toda dokler bom živ, ne bom nehal oznanjati poglavitne nujnosti tega, da smo duše molitve, vedno (!), v katerikoli situaciji in v najrazličnejših okoliščinah. Bog nas namreč nikoli ne zapusti. Ni krščansko misliti na božje prijateljstvo le kot na neko zatočišče v skrajni sili. Se nam lahko zdi normalno ignorirati ali prezirati ljudi, ki jih ljubimo? Očitno ne. K tistim, ki jih ljubimo, se nenehno usmerjajo naše besede, želje, misli; kot nekakšna stalna prisotnost. Enako naj bo z Bogom.

S tem iskanjem Gospoda se naš celoten dan spremeni v en sam intimen in zaupen pogovor. To sem povedal in zapisal mnogokrat, pa mi ni mar ponoviti, kajti naš Gospod nam s svojim zgledom daje razumeti, da je primerno ravnanje takšno: nenehna molitev, od jutra do večera in od večera do jutra. Kadar gre vse z lahkoto: Hvala, moj Bog! Ko nastopi težek trenutek: Gospod, ne zapuščaj me! In ta Bog, krotak in iz srca ponižen, ne bo pozabil naših prošenj niti ne bo ostal brezbrižen, saj je On rekel: Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo!

Zato si prizadevajmo, da nikdar ne bi izgubili nadnaravnega pogleda, da bi za vsakim dogodkom videli Boga: v prijetnih in neprijetnih rečeh, v trenutkih tolažbe … in v trenutkih žalosti zaradi smrti drage osebe. Na prvem mestu pogovor s tvojim Očetom Bogom, ko iščemo Gospoda v središču naše duše. To ni nekaj, kar bi lahko šteli za malenkost, za nepomembnost: to je jasen izraz stalnega notranjega življenja, pristnega dialoga ljubezni. Ravnanje, ki nam ne bo povzročilo nikakršne psihološke deformacije, kajti za kristjana mora biti tako naravno kakor bitje srca.

Glejte, Gospod hrepeni po tem, da bi nas vodil s čudovitimi koraki, božjimi in človeškimi, ki se prenašajo v radostno odpoved, v kateri je veselje skupaj s trpljenjem, pozabljanje samega sebe. Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi. Nasvet, ki smo ga slišali vsi. Odločiti se moramo, da mu bomo res sledili: da bo Gospod lahko uporabil nas, ko bomo postavljeni na vsa križpotja sveta — sami pa postavljeni v Boga — postali sol, kvas, luč. Ti boš v Bogu, da bi svetil, da bi dajal okus, rast in novo življenje.

Toda ne pozabi, da mi ne ustvarjamo te luči: samo odsevamo jo. Nismo mi tisti, ki rešujemo duše in jih vlečemo, da delajo dobro: smo zgolj orodje, bolj ali manj vredno, za odrešenjske načrte Boga. Če bi kdaj pomislili, da je dobro, ki ga storimo, naše delo, bi se vrnil napuh s še večjo izkrivljenostjo; sol bi izgubila svoj okus, kvas bi se pokvaril, luč bi se spremenila v temo.

Morda bo kdo izmed vas pomislil, da nam običajni dan, vsakodnevno hitenje sem in tja ni ravno v pomoč pri tem, da bi srce ohranjali v tako čistem bitju, kot je Devica Marija. Jaz bi vas povabil, da o tem nekoliko premislite. Kaj je tisto, kar vedno, tudi brez posebne pozornosti, iščemo v vsem, kar počnemo? Kadar nas žene ljubezen do Boga in delamo s pravilnim namenom, iščemo to, kar je dobro, čisto, kar prinaša mir naši vesti in srečo naši duši. Ampak delamo tudi napake? Drži, toda ravno priznanje teh zmot pomeni še jasneje odkriti, da je naš cilj to: ne začasna, temveč globoka, vedra, človeška in nadnaravna sreča.

Obstaja eno bitje, ki je to srečo doseglo na tem svetu, ker je božja mojstrovina: naša presveta Mati, Marija. Ona živi in nas varuje; s telesom in dušo se nahaja ob Očetu in Sinu in ob Svetem Duhu. To je ista oseba, ki se je rodila v Palestini, ki se je kot deklica izročila Gospodu, ki je prejela oznanjenje nadangela Gabriela, ki je rodila našega Zveličarja, ki je stala ob vznožju križa.

V njej se uresničujejo vsi ideali; vendar ne smemo sklepati, da je zaradi svoje vzvišenosti in veličine za nas nekako oddaljena in nedostopna. Ona je milosti polna, vsota vseh popolnosti; pa tudi Mati. S svojo močjo pri Bogu nam bo pridobila, kar jo prosimo; kot Mati nam to želi podeliti. In ker je Mati, pozna in razume naše šibkosti, spodbuja, opravičuje, lajša nam pot, vselej ima pripravljeno pomoč, tudi ko se zdi, da ni nič več mogoče storiti.

Askeza? Mistika? To me ne skrbi. Karkoli že je, askeza ali mistika, je vseeno? Gre za božjo milost. Če se trudiš meditirati, ti Gospod ne bo odrekel svoje pomoči. Vera in dela vere: dela, kajti Gospod je — to si izkusil že na začetku, o tem sem že govoril — vsak dan bolj zahteven. To je že kontemplacija in zedinjenje; takšno mora biti življenje mnogih kristjanov, ko vsak od njih hodi naprej po svoji lastni duhovni poti, ki jih je neskončno mnogo, sredi svetnih prizadevanj, čeprav morda tega sploh ne opazijo.

Molitev in ravnanje, ki nas ne ločujeta od naših običajnih dejavnosti, ki nas sredi te plemenito zemeljske vneme vodita h Gospodu. Ko človek vsa ta opravila povzdiguje k Bogu, spreminja svet v nekaj božanskega. Mnogokrat sem govoril o mitu o kralju Midasu, ki je spreminjal v zlato vse, česar se je dotaknil! V zlato nadnaravnih zaslug lahko spremenimo to, česar se dotaknemo, kljub našim osebnim napakam.