Seznam točk

Opozarjam vas, pa ne zato ker bi si domišljal, da takoj opazim, če ta moj pogovor pade na neplodna tla ali gre mimo tistega, ki me posluša. Dovolite mi, da vam odprem svoje srce, da bi se mi pomagali zahvaliti Bogu. Ko sem leta 1928 videl, kaj Gospod hoče od mene, sem takoj začel z delom. Hvala, moj Bog, ker sem moral veliko trpeti in veliko ljubiti! Takrat so me imeli za norega; drugi, ki so se postavljali s svojim razumevanjem, so me imenovali sanjač, toda sanjač z nemogočimi sanjami. Kljub vsem oviram in moji bedi sem nadaljeval, ne da bi izgubil pogum; ker tisto ni bilo moje, si je počasi utiralo pot sredi težav. Danes je to resničnost, razširjena po vsej zemlji, od severa do juga, tako da se večini zdi popolnoma naravno. Gospod je namreč poskrbel, da se prepozna kot njegovo.

Prej sem vam rekel, da takoj, ko s kakim človekom izmenjam par besed, opazim, ali me razume ali ne. Ne dogaja se mi kakor koklji, ki vali piščeta in ji tuja roka podtakne račje jajce. Minevajo dnevi in šele ko piščančki prekljuvajo lupino in vidi sem ter tja tekati tisti klobčič puha, po njegovi majavi hoji — ena noga sem in druga tja — opazi, da ta ni eden od njenih, da se nikoli ne bo naučil čivkati, pa naj se še tako trudi. Nikoli nisem grdo ravnal z nikomer, ki mi je obrnil hrbet, niti takrat, ko so mi mojo željo, da bi pomagal, povrnili z nesramnostjo. Zato mi je okrog leta 1939 pritegnil pozornost napis, ki sem ga našel v neki stavbi, kjer sem vodil duhovne vaje za študente. Pisalo je: Vsak popotnik naj gre svojo pot; to je bil koristen nasvet.

Borite se proti temu pretiranemu razumevanju, ki ga vsakdo ima do samega sebe: bodite zahtevni do sebe! Včasih preveč mislimo na zdravje; na počitek, ki ne sme manjkati, saj ga potrebujemo, da bi se vrnili na delo s prenovljenimi močmi. Toda ta počitek — to sem zapisal že pred mnogimi leti — ne pomeni, da ne delamo nič, ampak da se razvedrimo z dejavnostmi, ki zahtevajo manj napora.

Spet drugič se z lažnimi izgovori preveč prepustimo udobju in pozabimo na blagoslovljeno odgovornost, ki sloni na naših ramenih; zadovoljimo se s tem, da naredimo le najnujnejše, pustimo se premamiti premišljenim nesmislom, da bi lahko stali križem rok, medtem ko Satan in njegovi zavezniki delujejo brez predaha. Pozorno poslušaj in premišljuj, kar je napisal sveti Pavel kristjanom, ki so opravljali delo služabnika: poudarjal je nujnost tega, da ubogajo svoje gospodarje, ne zaradi videza, kakor da bi hoteli ugajati ljudem, ampak kot Kristusovi sužnji, ki iz srca izpolnjujejo božjo voljo. Služíte z dobro voljo kakor Gospodu in ne kakor ljudem. Kako dober nasvet tudi zate in zame!

Prosímo našega Gospoda Jezusa Kristusa za razsvetljenje in rotimo ga, naj nam pomaga v vsakem trenutku odkrivati ta božji smisel, ki naš poklic spreminja v gibalo, na katerem temelji in se giblje naša poklicanost k svetosti. V evangeliju lahko preberete, da je bil Jezus znan kot faber, filius Mariae, delavec, Marijin sin; tudi mi moramo v svetem ponosu z dejanji dokazati, da smo delavci, delavni moški in ženske!

Ker se moramo vedno obnašati kot božji odposlanci, se moramo močno zavedati, da mu prav nič zvesto ne služimo, kadar opustimo svojo nalogo; kadar z drugimi ne delimo truda in požrtvovalnosti ob izpolnjevanju poklicnih dolžnosti; kadar nas lahko označijo za brezdelne, nezanesljive, lahkomiselne, neurejene, lene, nekoristne … Kajti kdor zanemarja te na videz manj pomembne obveznosti, bo težko zmagal v tistih v notranjem življenju, ki so nedvomno težje. Kdor je v najmanjšem zvest, je zvest tudi v velikem, kdor pa je krivičen v najmanjšem, je krivičen tudi v velikem.

Kljub temu se dogaja, da nekateri ljudje — ki so sicer dobri, dobričine — z besedami zagotavljajo, da želijo razširjati čudoviti ideal naše vere, a se v praksi zadovoljijo s površnim in malomarnim poklicnim ravnanjem: podobni so puhloglavcem. Če se srečamo s temi besednimi kristjani, jim moramo pomagati z ljubeznijo in z jasnostjo ter uporabiti, kadar bi bilo potrebno, evangeljsko zdravilo bratskega opomina: Bratje, če zasačite koga pri kakem prestopku, ga vi, ki ste duhovni, opomnite v duhu krotkosti. Pri tem pazi nase, da ne boš tudi sam padel v skušnjavo. Nosite bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo. In če se njihovemu izpovedovanju katolištva pridružijo še drugi motivi: višja starost, več izkušenj ali večja odgovornost, je še toliko bolj potrebno, da govorimo z njimi in poskušamo, da se odzovejo, da bi njihovo poklicno življenje dobilo večjo težo, tako da jih usmerimo kakor dober oče, kakor učitelj, ne da bi jih ponižali.

Ganljivo je počasi premišljevati ravnanje svetega Pavla: Sami namreč veste, kako nas morate posnemati: kajti med vami nismo živeli neurejeno, tudi nismo zastonj jedli kruha pri nikomer, ampak smo trdo delali noč in dan, da ne bi bili v breme komu izmed vas …Kajti ko smo bili pri vas, smo vam dali tole navodilo: kdor noče delati, naj tudi ne jé.