Seznam točk

Naša sveta mati Cerkev se je vedno izrekala za svobodo in zavračala sleherni fatalizem, naj bo starodaven ali novejši. Pokazala je, da je vsak človek gospodar svoje usode, za dobro ali za slabo: tisti, ki se niso ločili od dobrega, bodo šli v večno življenje; tisti, ki so delali zlo, v večni ogenj. Vedno nas presune ta velikanska sposobnost — tvoja in moja, od vseh nas — ki hkrati razodeva znamenje naše plemenitosti. “Greh je do tolikšne mere prostovoljno zlo, da nikakor ne bi bil greh, če ne bi imel svojega začetka v volji: ta trditev uživa tolikšno očitnost, da se z njo strinja tisto malo modrecev in veliko nevednežev, ki naseljujejo svet.”

Ponovno povzdignem svoje srce v zahvalo Bogu, mojemu Gospodu, ker mu nič ni preprečevalo, da bi nas ustvaril brezhibne, z nepremagljivo naravnanostjo k dobremu, ki se ji ne bi mogli upreti, toda “presodil je, da bodo njegovi služabniki boljši, če mu bodo služili svobodno.” Kako velika je ljubezen, usmiljenje našega Očeta! Ob tej resničnosti njegovih božjih norosti do otrok si želim imeti tisoč ust, tisoč src, še več, da bi lahko živel v nenehnem slavljenju Boga Očeta, Boga Sina, Boga Svetega Duha. Pomislite: Vsemogočni, tisti, ki s svojo previdnostjo vlada vesolju, ne želi prisiljenih služabnikov, raje ima svobodne otroke. Čeprav se zaradi padca prvega para rodimo proni ad peccatum, nagnjeni h grehu, je v dušo vsakega od nas položil iskro njegove neskončne modrosti, da nas privlači dobro in da hrepenimo po trajnem miru. In vodi nas do razumevanja, da je resnico, srečo in svobodo mogoče doseči le, ko si prizadevamo, da bi v nas vzklilo to seme večnega življenja.

Možnost, da Bogu odgovori “ne”, da zavrne ta začetek nove in dokončne sreče, je ostala v rokah človeka. Toda če dela tako, ni več otrok in se spremeni v sužnja. “Vsaka stvar je tisto, kar ji pritiče glede na njeno naravo; zato, ko začne iskati nekaj tujega, ne deluje v skladu s tem, kar je, temveč deluje zaradi tujega nagiba; in to je suženjsko. Človek je po naravi razumski. Ko se ravna po svojem razumu, ravna v skladu z njemu lastnim delovanjem, kot to, kar je: in to je lastno svobodi. Ko greši, ravna zunaj razuma, in takrat se pusti voditi nagibu nečesa drugega, podvržen je mejam tujega, in zato je vsak, ki dela greh, suženj greha (Jn 8,34).”

Dovolite mi, da vztrajam na tem; zelo jasno je in o tem se lahko pogosto prepričamo v naši okolici ali pa pri nas samih: nihče ne uide kakšni obliki suženjstva. Nekateri padajo na kolena pred denarjem, drugi častijo moč, spet drugi relativno mirnost skepticizma, nekateri v čutnosti odkrijejo svoje zlato tele. In enako se dogaja s plemenitimi stvarmi. Garamo za nek podvig večjih ali manjših razsežnosti, v uresničevanju nekega znanstvenega, umetniškega, literarnega, duhovnega dela. Če se vlaga veliko truda, če obstaja resnično velika ljubezen, potem tisti, ki se izroči, živi kot suženj in se z veseljem posveča služenju za smoter njegovega dela.

V priliki o povabljenih na gostijo hišni gospodar, potem ko izve, da so se nekateri od povabljenih na slavje opravičevali z neutemeljenimi izgovori, ukaže služabniku: Pojdi na pota in vzdolž ograj in prisili ljudi, naj vstopijo, da se napolni moja hiša. Ali ni to prisila? Ali ni to uporaba nasilja proti zakoniti svobodi vsake vesti?

Če premišljujemo evangelij in se poglobimo v Jezusove nauke, ne bomo zmotno zamenjevali tega ukaza s prisilo. Poglejte, na kakšen način Kristus vedno daje razumeti: Če hočeš biti popoln, če kdo hoče hoditi za menoj. Ta compelle intrare ne vključuje niti fizičnega niti moralnega nasilja: odseva moč krščanskega zgleda, ki v svojem ravnanju izraža božjo moč: “Poglejte, kako privlači Oče: s svojim učenjem razveseljuje in ne vsiljuje nujnosti. Tako privlači k sebi.”

Kadar občutimo to vzdušje svobode, je moč jasno razumeti, da delati slábo ni osvoboditev, temveč suženjstvo. “Kdor greši proti Bogu, ohrani svobodno voljo v smislu osvobojenosti od prisile, izgubil pa jo je v smislu osvobojenosti od krivde.” Morda dokaže, da je ravnal v skladu s svojim izborom, ni pa uspel izraziti glasú resnične svobode, saj je postal suženj tega, za kar se je odločil; odločil pa se je za najslabše, za odsotnost Boga, in tam ni svobode.

Ponavljam vam: ne sprejemam nobenega drugega suženjstva kakor suženjstvo božji ljubezni. To pa zato, ker je — kot sem vam povedal že ob drugih priložnostih — vera največji upor človeka, ki ne prenaša tega, da bi živel kot žival, ki ni zadovoljen in ni miren, če se ne obrača k svojemu Stvarniku in ga ne pozna. Hočem, da ste uporniški, osvobojeni slehernih vezi, ker hočem — Kristus hoče! — da ste božji otroci. Suženjstvo ali božje otroštvo: tukaj je dilema našega življenja. Ali božji otroci ali sužnji napuha, čutnosti, tega tesnobnega egoizma, s katerim se otepajo tolike duše.

Božja ljubezen označuje pot resnice, pravičnosti, pot dobrega. Ko se odločimo odgovoriti Gospodu: Moja svoboda je zate, smo osvobojeni vseh verig, ki so nas priklepale na nepomembne reči, na neumne skrbi, na ozkosrčne ambicije. In svobodo — neprecenljivi zaklad, dragoceni biser, ki bi ga bilo škoda metati živalim, v celoti uporabljamo za to, da se učimo delati dobro.

To je veličastna svoboda božjih otrok. Kristjani, ki so spričo razpuščenosti tistih, ki niso sprejeli božje besede, v svojem vedenju boječi, zadržani ali pa jim zavidajo — bi dokazali, da imajo bedno predstavo o naši veri. Če zares izpolnjujemo Kristusovo postavo — če se trudimo, da bi jo izpolnjevali, kajti ne bo nam vedno uspelo — bomo odkrili, da smo obdarjeni s čudovito odločnostjo duha, ki ji ni treba nekje drugje iskati pomena najpopolnejšega človeškega dostojanstva.

Naša vera ni breme niti omejitev. Kako revno predstavo o krščanski resnici bi pokazal, kdor bi razmišljal tako! Ko se odločimo za Boga, ne izgubimo ničesar, temveč pridobimo vse: kdor za ceno svoje duše najde svoje življenje, ga bo izgubil, in kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel.

Potegnili smo zmagovalno karto, ki prinaša glavno nagrado. Ko nam nekaj preprečuje, da bi to jasno videli, preiščimo notranjost svoje duše: morda v nas obstaja premalo vere, premalo osebnega odnosa z Bogom, premalo življenja molitve. Prositi moramo Boga, po posredovanju njegove in naše Matere, naj v nas poveča njegovo ljubezen, naj nam dá izkusiti sladkost njegove navzočnosti; kajti le tedaj, ko ljubimo, je mogoče priti k najpolnejši svobodi: ko nočemo nikoli, v vsej večnosti nikoli zapustiti cilja naše ljubezni.

Človek je — in tega si nisem izmislil jaz — od začetka svojega stvarjenja moral delati. Dovolj je, da odpremo prve strani Svetega pisma in preberemo: še preden je greh vstopil v človeštvo, kot posledica te žalitve pa tudi smrt, trpljenje in beda, je Bog izoblikoval Adama iz zemeljske prsti ter zanj in za njegove potomce ustvaril ta tako lepi svet, ut operaretur et custodiret illum, da bi ga obdeloval in varoval.

Zato se moramo prepričati, da je delo čudovita resničnost, ki nam je naložena kot neizprosen zakon, ki smo mu vsi na tak ali drugačen način podvrženi, čeprav se nekateri poskušajo izmuzniti. Dobro si zapomnite: ta obveznost ni nastala kot nasledstvo izvirnega greha, niti ni omejena na iznajdbo modernega časa. Delo je nujno potrebno sredstvo, ki nam ga Bog zaupa tukaj na zemlji, z njim zapolnjuje naše dneve in nas naredi deležne njegove ustvarjajoče moči, da bi se lahko preživljali in hkrati spravljali pridelek za večno življenje:človek se rodi za delo, kakor ptica za letenje.

Rekli mi boste, da je od takrat minilo že mnogo stoletij in da le redki še razmišljajo na tak način; da se večina navduši — če sploh — zaradi najrazličnejših razlogov: nekateri zaradi denarja, drugi zato, da preživljajo družino; spet drugi zato, da bi dosegli določen položaj v družbi, da bi razvili svoje sposobnosti, da bi zadostili svojim neurejenim strastem, da bi prispevali k družbenemu napredku. Na splošno se soočajo s svojim delom kot z neko potrebo, ki se ji ni mogoče izogniti.

Pred tem nizkim, sebičnim, pozemskim načinom gledanja se morava ti in jaz spomniti ter spomniti tudi druge, da smo božji otroci, ki jim je naš Oče namenil enako povabilo kakor tistim osebam iz evangeljske prilike: Sin, pojdi danes delat v vinograd. Zagotavljam vam, da če si bomo vsak dan prizadevali gledati na naše osebne obveznosti kakor na božji poziv, se bomo naučili dokončati delo z največjo človeško in nadnaravno popolnostjo, ki smo je sposobni. Morda se bomo ob kakšni priložnosti uprli kakor starejši sin, ki je odgovoril: nočem, toda znali se bomo odzvati, se pokesali in se bolj prizadevno posvetili izpolnjevanju svoje dolžnosti.

Kjerkoli že smo, nas Gospod spodbuja: Bodi čuječ! Zaradi te božje prošnje vzdržujmo z deli v naši zavesti upanja polno željo po svetosti. Zaupaj mi, sin moj, svoje srce, nam šepeta na uho. Nehaj graditi gradove v oblakih in se odloči odpreti svojo dušo Bogu, kajti izključno v Gospodu boš našel resnični temelj svojega upanja in temelj za to, da boš drugim delal dobro. Kadar se človek ne bori s samim seboj, kadar v svoji notranji utrdbi dokončno ne zavrne sovražnikov — napuha, nevoščljivosti, poželenja mesa in oči, samozadostnosti, ponorelega pohlepa razbrzdanosti — kadar ni notranjega boja, takrat najplemenitejši ideali ovenijo kakor cvet v travi. Vzide namreč sonce s pripeko in posuši travo; in njencvet se osuje in lepota njegovega videza izgine. Nato pa, kakor strupena in vsiljiva rastlina, iz najmanjše špranje poženeta malodušje in žalost.

Jezus ni zadovoljen z oklevajočo privolitvijo. On želi in ima pravico do tega, da gremo naprej celovito in ne popuščamo pred težavami. Zahteva trdne, konkretne korake, kajti nekakšni splošni sklepi navadno bolj malo koristijo. Ti tako ohlapno določeni sklepi se mi zdijo varljivi prividi, ki skušajo utišati božje klice, ko jih srce zasliši; so kot navidezni plameni, ki niti ne vnemajo niti ne dajejo toplote, ter izginejo enako bliskovito, kot so se pojavili.

Zato se bom prepričal o iskrenosti tvojih namenov, da dosežeš cilj, če te bom videl hoditi odločno. Delaj dobro in preveri svoj običajen odnos do dela, ki ga opravljaš v slehernem trenutku; udejanjaj pravičnost v okolju, kjer se nahajaš, čeprav se šibiš pod težo napora; povečuj srečo tistih, ki te obdajajo, tako da jim z veseljem služiš na mestu, kjer delaš, s trudom, da bi delo dokončal z največjo možno popolnostjo, s tvojim razumevanjem, s tvojim nasmehom, s tvojo krščansko držo. In vse to za Boga, misleč na njegovo slavo, s pogledom, uprtim v višave, hrepeneč po dokončni domovini, kajti samo ta cilj je vreden truda.