Seznam točk

Zmernost je gospostvo. Ni treba neobvladano ustreči vsemu, kar občutimo v telesu in v duši. Ni dopustno narediti vse, kar je možno narediti. Seveda se je udobneje prepuščati nagibom, ki jih imenujejo naravne; toda na koncu te poti se nahaja žalost, osamitev v lastni bedi.

Nekateri ne želijo ničesar odreči svojemu trebuhu, očem, rokam; nočejo poslušati tistega, ki jim svetuje, naj živijo čisto življenje. Sposobnost porajanja — ki je plemenita resničnost, sodelovanje v ustvarjajoči božji moči — uporabljajo neurejeno, kakor sredstvo služenja svoji sebičnosti.

Toda nikoli nisem maral govoriti o nečistosti. Premišljevati hočem o sadovih zmernosti, hočem, da je človek zares človek, da ni priklenjen na bleščeče stvari brez vrednosti, ki so kakor šara, ki jo zbirajo srake. Zmeren človek zna živeti brez tega, kar škoduje njegovi duši, in zaveda se, da je žrtev samo navidezna: kajti ko živimo tako — požrtvovalno — se osvobodimo mnogih sužnosti in lahko v notranjosti srca okušamo vso božjo ljubezen.

Življenje takrat ponovno dobi odtenke, ki jih je prekrila nezmernost; človek je ponovno zmožen skrbeti za druge, z vsemi deliti, kar je njegovega, se posvečati velikim nalogam. Zmernost vzgaja trezno, skromno, razumevajočo dušo; omogoči ji pristno nravnost, ki je vedno privlačna, ker se v obnašanju opazi prevlada razumnosti. Zmernost ne pomeni omejevanja, temveč veličino. V nezmernosti je veliko več odtegovanja, saj se srce odreče samemu sebi, da bi služilo prvi stvari, ki ga premami z ropotanjem praznih pločevink.

Morda do sedaj nismo čutili, kako nujno je tako od blizu slediti Kristusovim korakom. Morda nismo opazili, da lahko njegovi zadoščevalni žrtvi pridružimo naše male odpovedi: za naše grehe, za grehe ljudi v vseh obdobjih, za to zlonamerno delovanje Luciferja, ki nenehno nasprotuje Bogu s svojim non serviam! Kako bi si drznili brez hinavščine vzklikniti: Gospod, bolijo me žalitve, ki ranijo tvoje preljubeznivo srce, če se ne odločimo, da se bomo odpovedali kakšni malenkosti ali mu izročili kakšno majčkeno žrtev v čast njegovi ljubezni? Pokora, resnično zadoščevanje, nas vodi po poteh izročitve, ljubezni. Izročitev, da bi zadoščevali, in ljubezen, da bi pomagali drugim, kakor je Kristus pomagal nam.

Odslej naj se vam mudi ljubiti. Ljubezen nam bo preprečevala, da bi se pritoževali in upirali. Pogosto namreč prenašamo težave, da; vendar tarnamo; in takrat zapravljamo božjo milost, poleg tega pa ji zvežemo roke za prihodnje zahteve. Hilarem enim datorem diligit Deus. Bog ljubi veselega darovalca, ki daje neprisiljeno, s spontanostjo; ta pa se rodi iz zaljubljenega srca, brez vika in krika nekoga, ki se izroča, kakor da bi delal uslugo.

Jezus je obstal in rekel: Pokličite ga! Najboljši med tistimi, ki so ga obdajali, so se obrnili k slepemu in mu rekli: Bodi pogumen, vstani, kliče te! To je krščanska poklicanost! Toda božji klic ni samo eden. Premišljujte tudi o tem, da nas Gospod išče v vsakem trenutku: vstani — nam naroča — pridi ven iz svoje lenobe, svoje lagodnosti, svojih malih sebičnosti, svojih nepomembnih težavic. Dvigni se z zemlje, kjer si nizek, sploščen, brezobličen. Pridobi si višino, težo in prostornino ter nadnaravni pogled.

Tisti človek je odvrgel svoj plašč, skočil pokonci in prišel k Jezusu. Odvrgel je svoj plašč! Ne vem, ali si bil kdaj v vojni; že pred mnogimi leti sem nekoč imel priložnost stopiti na bojno polje nekaj ur zatem, ko se je končala bitka. Na tleh so ležale odvržene odeje, čutare in vojaški nahrbtniki, polni družinskih spominov: pisem, fotografij ljubljenih oseb … Ti predmeti niso bili last poražencev, pripadali so zmagovalcem! Vse tisto jim je bilo odveč, oviralo bi jih pri tem, da bi tekli hitreje in napadli sovražnika za robovi okopov. Kakor Bartimáj, da je lahko tekel za Kristusom.

Ne pozabi: da bi prišli do Kristusa, je potrebna žrtev; odvreči je treba vse, kar ovira: odejo, nahrbtnik, čutaro. Tudi ti moraš enako ravnati v tem boju za božjo slavo, v tem boju ljubezni in miru, s katerim se trudimo širiti Kristusovo kraljestvo. Da bi služili Cerkvi, papežu in dušam, se moraš biti pripravljen odreči vsemu, kar je odvečno; ostati brez te odeje, ki te greje v mrzlih nočeh; brez teh ljubljenih spominov na družino; brez osvežitve, ki jo daje voda. Lekcija vere, lekcija ljubezni. Tako je namreč treba ljubiti Kristusa.