Seznam točk

Verjetno ste opazili pri družinah, ki hranijo kakšen dragocen in krhek okrasni predmet, kakšno vazo na primer, kako pazijo nanj, da se ne bi razbil? Dokler ga nekega dne otrok med igro ne vrže na tla in tisti prelepi spomin se razlomi na več kosov. Nejevolja je velika, toda takoj sledi popravilo; ponovno ga sestavijo, ga pozorno zlepijo in tako obnovljen je videti enako lep kakor prej.

Če pa je predmet narejen iz lončenine ali preprosto iz žgane gline, so običajno zadosti kovinske sponke, ti koščki železne ali kake druge kovinske žice, ki povežejo razbite dele. Tako popravljena glinena posoda obdrži svoj izvirni čar.

Ponesimo to v notranje življenje. V naši bedi in naših grehih, v naših zmotah, četudi po božji milosti nimajo tolikšne teže, se zatecimo k molitvi in recimo našemu Očetu: Gospod, v mojem uboštvu, v moji krhkosti, v tej moji ilovici razbite posode mi, Gospod, namesti nekaj sponk, in po moji bolečini in tvojem odpuščanju bom močnejši in prikupnejši kakor prej! Tolažilna molitev, ki jo bomo lahko ponavljali, kadar se razbije ta naša uboga ilovica.

Naj nas ne vznemirja, če smo lomljivi, naj nas ne preseneti, ko izkusimo, da se naše ravnanje zlomi za vsako malenkost; zaupajte v Gospoda, ki ima vedno pripravljeno pomoč: Gospod je moja luč inmoja rešitev, koga bi se moral bati? Nikogar: če se bomo na takšen način obračali k našemu nebeškemu Očetu, se ne bomo bali nikogar in ničesar.

Osvobôdi me vsega, kar je hudobnega in zvijačnega v človeku. Mašno besedilo nam ponovno govori o dobrem pobožanstvenju: pred našimi očmi izpostavi slabo testo, iz katerega smo narejeni, z vsemi svojimi zlemi nagnjenji. Nato prosi: emitte lucem tuam, pošlji svojo luč in svojo resnico, ki sta me vodili privedli na tvojo sveto goro. Ni mi vam težko povedati, da sem bil ganjen, ko sem izgovarjal te besede iz speva pred evangelijem.

Kako se moramo vesti, da bi dosegli to dobro pobožanstvenje? Evangelij pravi, da Jezus po Judeji (…) ni hotel hoditi, ker so ga Judje skušali umoriti. On, ki bi z eno samo željo svoje volje lahko odstranil svoje sovražnike, ukrepa na človeški način. On, ki je bil Bog in bi njegova odločitev zadostovala, da bi spremenil te okoliščine, nam je zapustil očarljivo lekcijo: ni šel v Judejo. Njegovi bratje so mu rekli: Odidi od tod in pojdi v Judejo, da bodo tudi tvoji učenci videli tvoja dela. Hoteli so, da bi naredil spektakel. Ali vidite? Prepoznate v tem učno uro dobrega pobožanstvenja in slabega pobožanstvenja?

Dobro pobožanstvenje: zaupajo naj vate vsi, ki poznajo tvoje ime, Gospod, pravi duhovnik pri darovanju, ne zapustiš namreč njih, ki te iščejo. Prihaja radost te ilovice, polne kovinskih sponk, kajti ni pozabil prošenj ubogih, ponižnih.

Niti najmanj ne verjemite tistim, ki krepost ponižnosti predstavljajo kot pretirano človeško plašnost ali kot večno obsojenost na žalost. Čutiti se kot ilovica, popravljena s sponkami, je nenehen vir veselja; pomeni prepoznati svojo majhnost pred Bogom: otrok, sin. Ali obstaja večje veselje, kakor je veselje tistega, ki ve, da je ubog in šibek, ve pa tudi, da je božji otrok? Zakaj se ljudje žalostimo? Ker se življenje na zemlji ne odvija tako, kakor smo pričakovali mi osebno, ker se pojavljajo ovire, ki nam onemogočajo ali otežijo napredovanje pri uresničevanju tega, kar hočemo doseči.

Nič od tega se ne zgodi, kadar duša živi nadnaravno resničnost svojega božjega otroštva. Če je Bog za nas, kdo je zoper nas? Naj bodo žalostni tisti, ki se trudijo, da se ne bi priznali za božje otroke; to ponavljam že od zmeraj.

Za zaključek bomo v današnji liturgiji odkrili dve prošnji, ki morata kakor puščica poleteti iz naših ust in našega srca: Vsemogočni Bog, naj se vedno oklepamo vsega, kar je tvoje, in spoštljivo prejemamo nebeške darove.Daj nam, prósimo, Gospod, vztrajno izvrševati tvojo voljo, da ti bo v naših dneh služilo vedno več ljudi in z vedno večjim zasluženjem. Služiti, otroci moji, služiti je naša naloga.