Seznam točk

Ko se približuje čas njegovega trpljenja — Jezus hoče nazorno pokazati svoje kraljevo dostojanstvo — zmagoslavno vstopi v Jeruzalem … na osličku! Pisano je bilo, da bo mesija kralj ponižnosti: Povejte sionski hčeri: Glej, tvoj kralj prihaja k tebi, krotak, jezdi na oslici in na osličku, mladiču vprežne živali.

Sedaj, pri zadnji večerji, je Kristus vse pripravil za slovo od svojih učencev, medtem ko so se oni kot že ničkolikokrat zapletli v prepir glede tega, kdo iz te skupine izbrancev bo priznan kot največji. Jezus je vstal od večerje, odložil vrhnje oblačilo, vzel platno in se z njim opasal. Nato je vlil vode v umivalnik in začel učencem umivati noge in jih brisati s platnom,s katerim je bil opasan.

Še enkrat je učil z zgledom, z deli. Pred učenci, ki so se prepirali zaradi razlogov, polnih napuha in častihlepja, se Jezus skloni in z veseljem izvrši delo služabnika. Kasneje, ko se vrne k mizi, jim pravi: Razumete, kaj sem vam storil? Vi me kličete Učitelj in Gospod. In prav govorite, saj to sem. Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge. Gane me ta rahločutnost našega Jezusa. Ne reče namreč: Če se jaz ukvarjam s tem, koliko bolj bi vi morali delati tako? Postavi se na isto raven, ne sili: ljubeče graja pomanjkanje velikodušnosti tistih mož.

Kakor prvim dvanajsterim, Gospod tudi nam lahko in nam dejansko nenehno daje razumeti: exemplum dedi vobis, dal sem vam zgled ponižnosti. Postal sem služabnik, da boste vi znali s krotkim in ponižnim srcem služiti vsem ljudem.

Niti najmanj ne verjemite tistim, ki krepost ponižnosti predstavljajo kot pretirano človeško plašnost ali kot večno obsojenost na žalost. Čutiti se kot ilovica, popravljena s sponkami, je nenehen vir veselja; pomeni prepoznati svojo majhnost pred Bogom: otrok, sin. Ali obstaja večje veselje, kakor je veselje tistega, ki ve, da je ubog in šibek, ve pa tudi, da je božji otrok? Zakaj se ljudje žalostimo? Ker se življenje na zemlji ne odvija tako, kakor smo pričakovali mi osebno, ker se pojavljajo ovire, ki nam onemogočajo ali otežijo napredovanje pri uresničevanju tega, kar hočemo doseči.

Nič od tega se ne zgodi, kadar duša živi nadnaravno resničnost svojega božjega otroštva. Če je Bog za nas, kdo je zoper nas? Naj bodo žalostni tisti, ki se trudijo, da se ne bi priznali za božje otroke; to ponavljam že od zmeraj.

Za zaključek bomo v današnji liturgiji odkrili dve prošnji, ki morata kakor puščica poleteti iz naših ust in našega srca: Vsemogočni Bog, naj se vedno oklepamo vsega, kar je tvoje, in spoštljivo prejemamo nebeške darove.Daj nam, prósimo, Gospod, vztrajno izvrševati tvojo voljo, da ti bo v naših dneh služilo vedno več ljudi in z vedno večjim zasluženjem. Služiti, otroci moji, služiti je naša naloga.

Ob tej perspektivi se prepričajte: če resnično želimo od blizu slediti Gospodu ter služiti Bogu in vsemu človeštvu, se moramo resno odpovedati samemu sebi: ne biti navezani na darove inteligentnosti, zdravja, časti, plemenitih ambicij, zmagoslavja, uspehov.

Mislim tudi na tista čista hrepenenja, s katerimi hočemo dati vso slavo izključno Bogu in ga slaviti — do tukaj mora namreč segati tvoja odločenost — tako da svojo voljo prilagajamo temu jasnemu in natančnemu pravilu: Gospod, hočem to ali ono samo, če ugaja Tebi, ker če ti ni všeč — zakaj bi si tega želel jaz? Tako zadamo smrtni udarec sebičnosti in nečimrnosti, ki se plazita po vsaki vesti. Poleg tega bomo v naših dušah dosegli resnični mir in nenavezanost, ki se izlije v vedno globlje in intenzivnejše posedovanje Boga.

Da bi lahko posnemali Jezusa Kristusa, mora biti srce v celoti osvobojeno navezanosti. Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel. Kaj namreč koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi? Sveti Gregor pravi: “Ni dovolj živeti nenavezan na stvari, če se ne odpovemo tudi samim sebi. Toda … kam naj gremo zunaj sebe? Kdo je ta, ki se odpove, če zapusti samega sebe?

Zavedajte se, da smo po eni strani padli zaradi greha, po drugi strani pa smo ustvarjeni od Boga. Ustvarjeni smo bili drugačni, kakršni smo zaradi nas samih. Odpovejmo se samim sebi v tem, kar smo postali zaradi greha, ohranjajmo se takšne, kakršni smo bili ustvarjeni po milosti. Če se nekdo, ki je bil ošaben, spreobrne v Kristusu in postane ponižen, se je že odrekel samemu sebi; če razvratnež spremeni svoje življenje in postane vzdržen, se je prav tako odpovedal sebi v tem, kar je bil prej; če skopuh preneha biti lakomen in namesto da bi se polaščal tuje lastnine, postane velikodušen s tem, kar ima, se je zagotovo odpovedal samemu sebi.”

Smo ljudje z ulice, običajni kristjani, ki se gibljejo po krvnem obtoku družbe, in Gospod hoče, da smo sveti, apostolski, prav sredi našega poklicnega dela: da se v tem delu posvečujemo, da ga posvečujemo in da z njim pomagamo tudi drugim, da se posvečujejo. Bodite prepričani, da vas Bog čaka v tem okolju s skrbnostjo Očeta in Prijatelja; in mislite na to, da z vašim odgovorno opravljenim poklicnim delom — poleg tega, da se ekonomsko vzdržujete — tudi neposredno služite razvoju družbe, lajšate bremena drugim in vzdržujete mnoga družbena dela na krajevni in svetovni ravni v dobro posameznikov in ljudstev v manj ugodnem položaju.

Pred več kot petindvajsetimi leti sem šel v neko dobrodelno ustanovo za brezdomce, ki niso na dan pojedli ničesar drugega kakor obrok, ki so ga dobili tam. To je bil velik prostor, ki ga je vodila skupina dobrih gospa. Po prvem razdeljevanju hrane so prišli še drugi berači, da bi pobrali ostanke, in med tistimi iz druge skupine mi je eden še posebej pritegnil pozornost: bil je lastnik kositrne žlice! Previdno in s pohlepom jo je vzel iz žepa, jo z zadovoljstvom ogledoval, in ko je pojedel svoj obrok, je žlico ponovno pogledal z očmi, ki so kričale: moja je! Dvakrat jo je obliznil, da bi jo očistil, in jo zadovoljen ponovno spravil med gube svojega razcapanega oblačila. Prav zares, bila je njegova! Bedni revček, ki se je med tistimi ljudmi, njegovimi družabniki v nesreči, imel za bogatega.

Takrat sem poznal neko gospo iz visoke španske aristokracije. Pred Bogom to prav nič ne šteje: vsi smo enaki, vsi smo otroci Adama in Eve, slabotna bitja z vrlinami in z napakami, ter — če nas Gospod zapusti — zmožni najhujših zločinov. Odkar nas je Kristus odrešil, ni več razlikovanja po rodu, jeziku, barvi, niti po poreklu, niti po bogastvu …: vsi smo božji otroci. Ta oseba, o kateri vam sedaj govorim, je stanovala v hiši, ki je bila last njene rodovine, vendar zase ni porabila niti dve pezeti na dan. Nasprotno pa je zelo dobro plačevala služinčad, preostanek denarja pa je namenila pomoči potrebnim, medtem ko je sama živela prikrajšanja vseh vrst. Tej ženski ni manjkalo tistih dobrin, po katerih mnogi hrepenijo, toda ona je bila osebno uboga, z veliko mrtvičenja, popolnoma nenavezana na vse. Ste me razumeli? Razen tega nam je dovolj poslušati Gospodove besede: Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo.

Če si želiš doseči tega duha, ti svetujem, da sebi odmerjaš pičlo in si zelo velikodušen do drugih; izogibaj se nepotrebnim stroškom zaradi razkošja, trenutnih želja, nečimrnosti, udobja …; ne ustvarjaj si potreb. Na kratko povedano, úči se pri svetem Pavlu: Znam biti reven in znam biti v obilju. Na vse mogoče sem se navadil: biti sit in biti lačen, biti v obilju in biti v pomanjkanju. Vse zmorem v Njem, ki mi daje moč. In tako kot apostol bomo postali zmagovalci v duhovnem boju, če bomo obdržali svoje srce svobodno, prosto vseh vezi.

“Vsi, ki pridemo na vadbišče vere,” pravi sveti Gregor Veliki, “prevzamemo nalogo, da se bomo borili proti hudim duhovom. Hudiči nimajo na tem svetu ničesar in zato, ker pridejo goli, se moramo tudi mi boriti goli. Kajti če se nekdo, ki je oblečen, bori z nekom brez obleke, bo kaj hitro pristal na tleh, ker ga sovražnik ima za kaj zgrabiti. In kaj drugega so zemeljske stvari kakor nekakšno oblačilo?”