Seznam točk

Laicistična miselnost in drugi načini razmišljanja, ki bi jih lahko imenovali pietistične, sovpadajo v tem, da kristjana ne štejejo za celovitega in popolnega človeka. Po mnenju prvih evangeljske zahteve zadušijo človekove kvalitete, po mnenju drugih padla človeška narava postavlja v nevarnost čistost vere. Rezultat je isti: ne spoznajo globine Kristusovega učlovečenja, ne vedo, da je Beseda meso postala, torej človek, in se naselila med nami.

Moja izkušnja kot izkušnja človeka, kristjana in duhovnika me je naučila ravno nasprotnega: ni srca, pa naj še tako globoko tiči v grehu, ki ne bi kakor ostanki žerjavice pod pepelom skrivalo žara plemenitosti. In kadar sem na samem in s Kristusovo besedo udaril v teh srcih, so se vedno odzvala.

Na tem svetu mnogi nimajo osebnega odnosa z Bogom; so ljudje, ki morda niso imeli priložnosti, da bi slišali božjo besedo, ali pa so jo pozabili. Toda njihova naravnanost je človeško iskrena, zvesta, sočutna, poštena. In drznem si trditi, da je tisti, ki združuje vse te pogoje, tik pred tem, da bo velikodušen tudi do Boga; človeške kreposti so namreč temelj nadnaravnih.

Res je, da ta osebna sposobnost ni dovolj: nihče se ne reši brez Kristusove milosti. Toda če posameznik ohranja in goji načelo poštenosti, mu bo Bog izravnal pot; in lahko bo svetnik, ker je znal živeti kot dober človek.

Morda ste videli drugačne, v določenem smislu prav nasprotne primere: mnogi, ki se imenujejo kristjani — ker so bili krščeni in prejemajo zakramente — a se izkažejo kot nezvesti, lažnivi, neiskreni, polni napuha … In naenkrat padejo. So kot zvezde, ki za nekaj trenutkov zasvetijo na nebu, potem pa se dokončno utrnejo.

Bog hoče, da smo zelo človeški, če sprejmemo odgovornost njegovih otrok, ki jo nosimo. Glava naj se dotika nebes, noge pa naj trdno stopajo po zemlji. Cena krščanskega življenja ni prenehati biti ljudje ali opustiti prizadevanje, da bi pridobili kreposti, ki jih nekateri že imajo, četudi ne poznajo Kristusa. Cena vsakega kristjana je odrešujoča kri našega Gospoda, ki hoče, da smo — ponavljam — zelo človeški in zelo božji, ter da se vsak dan trudimo posnemati Njega, ki je perfectus Deus, perfectus homo.

Ne bi znal določiti, katera je najpomembnejša človeška krepost: odvisno je od tega, kako gledamo. Sicer pa je táko vprašanje odveč, saj ne gre za življenje ene ali nekaterih kreposti: potrebno se je boriti, da bi pridobili in živeli vse. Vsaka od njih se prepleta z ostalimi in tako nas prizadevanje, da bi bili iskreni, naredi pravične, vesele, razumne, vedre.

Prav tako me ne prepričajo načini razmišljanja, ki razlikujejo osebne kreposti od družbenih. Nobena krepost, ki omogoča sebičnost, ni primerna; vsaka krepost vedno pelje k dobremu za našo dušo in duše tistih, ki nas obdajajo. Vsi smo namreč ljudje in vsi božji otroci, zato svojega življenja ne moremo dojemati kot naporno izdelavo sijajnega življenjepisa, bleščeče kariere. Vsi se moramo čutiti solidarne, saj smo preko milosti med seboj povezani z nadnaravnimi vezmi občestva svetih.

Hkrati moramo misliti na to, da sta odločitev in odgovornost stvar osebne svobode vsakega posameznika. Zato so tudi kreposti v temelju osebne, pripadajo osebi. Kljub temu se v tej bitki ljubezni nihče ne bori sam — nihče ni prosti verz, kakor navadno ponavljam: na neki način si pomagamo ali pa si škodujemo. Vsi smo členi iste verige. Prosi z menoj Boga, našega Gospoda, naj nas ta veriga zasidra v njegovem Srcu, dokler ne pride dan, ko ga bomo v nebesih za vedno gledali iz obličja v obličje.

Če se kristjan bori, da bi pridobil te kreposti, se njegova duša naravna k učinkovitemu prejemanju milosti Svetega Duha: in dobre človekove lastnosti se okrepijo po nagibih, ki jih Tolažnik polaga v njegovo dušo. Tretja oseba presvete Trojice — dušam sladki gost — podarja svoje darove: dar modrosti, umnosti, svéta, moči, vednosti, pobožnosti in strahu božjega.

Takrat zaznamo veselje in mir, veseli mir, notranjo radost s človeško krepostjo veselja. Kadar si domišljamo, da se vse podira pred našimi očmi, se ne podira nič, kajti Ti, o Bog, si vendar moje zavetje. Če Bog prebiva v naši duši, je vse ostalo, pa naj je videti še tako pomembno, nebistveno, prehodno; toda mi, v Bogu, smo tisto, kar ostane.

Sveti Duh nam z darom pobožnosti pomaga, da se z gotovostjo lahko štejemo za božje otroke. In zakaj bi bili božji otroci žalostni? Žalost je stranski proizvod sebičnosti. Če hočemo živeti za Gospoda, nam ne bo manjkalo veselja, pa čeprav odkrijemo naše napake in našo bedo. Veselje vstopi v življenje molitve do te mere, da ne moremo drugega, kot da na glas zapojemo: zato ker ljubimo, pojejo pa tisti, ki so zaljubljeni.

Če živimo tako, bomo v svetu uresničili delo miru; služenje Gospodu bomo drugim znali narediti prijetno — veselega darovalca namreč Bog ljubi. Kristjan je eden izmed mnogih v družbi; toda iz njegovega srca bo prekipevalo veselje človeka, ki si je zastavil, da bo z nenehno pomočjo milosti izpolnjeval Očetovo voljo. In ne počuti se kot žrtev, niti oslabljen, niti omejevan. Hodi z dvignjeno glavo, ker je človek in ker je božji otrok.

Naša vera tem krepostim, ki jih noben človek ne bi smel zanemariti, daje ves njihov pomen. Kristjana nihče ne more premagati v človeškosti. Zato je nekdo, ki sledi Kristusu — ne po lastnem zasluženju, temveč po Gospodovi milosti — ljudem okoli sebe sposoben posredovati tisto, kar včasih zaslutijo, a ne uspejo razumeti: da je resnična sreča, resnično služenje bližnjemu mogoče le prek Srca našega Odrešenika, ki je perfectus Deus, perfectus homo.

Zatecimo se k Mariji, naši Materi, najodličnejšemu bitju, kar jih je izšlo iz božjih rok. Prosímo jo, naj iz nas naredi ljudi, ki so predani dobremu, ter da bodo te človeške kreposti, vgrajene v življenje milosti, postale najboljša pomoč tistim, ki skupaj z nami v svetu delajo za mir in srečo vseh.

Bodite zelo otroški! Kolikor bolj, toliko bolje. To vam govori izkušnja tega duhovnika, ki se je moral velikokrat pobrati s tal v teh šestintridesetih letih — kako dolga in kako kratka se mi zdijo — odkar poskuša izpolniti neko prav določeno božjo voljo. Ena stvar pa mi je vedno pomagala: da sem še vedno otrok in da se nenehno zatekam v naročje moje Matere in v Srce Kristusa, mojega Gospoda.

Veliki padci, ki v duši povzročajo resno škodo in imajo včasih posledice, ki jih je skoraj nemogoče popraviti, vedno izvirajo iz napuha: ko se vidimo kot velike, samozadostne. V takih primerih v človeku prevladuje nekakšna nesposobnost, da bi prosil za pomoč tistega, ki mu jo lahko da: ne samo Boga; tudi prijatelja, duhovnika. In uboga duša se, osamljena v svoji nesreči, pogreza v svojo izgubljenost na napačni poti.

Prosímo sedaj Boga, naj nikoli ne dopusti, da bi se čutili samozadostne. Naj v nas vedno povečuje hrepenenje po njegovi pomoči, po njegovi besedi, po njegovem kruhu, po njegovi tolažbi, po njegovi moči: rationabile, sine dolo lac concupiscite, spodbujajte lakoto, hrepenenje po tem, da bi bili kakor otroci. Prepričajte se, da je to najboljši način, kako premagati napuh. Prepričajte se, da je to edino sredstvo, da bo naš način delovanja pravilen, plemenit, božji. Resnično, povem vam: Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, sploh ne pridete v nebeško kraljestvo.

Ponovno mi prihajajo na misel spomini iz moje mladosti. Kakšen izraz vere je bil to! Zdi se mi, da še vedno slišim liturgični spev, da vdihavam vonj kadila, da vidim tisoče in tisoče ljudi, vsak s svojo velikansko svečo — ki je kakor prispodoba njihove bede — toda s srcem otroka, bitja, ki morda ne zmore dvigniti svojih oči do obraza svojega očeta. Vedi torej in uvidi, kako hudo in bridko je, da si zapustil Gospoda, svojega Boga. Obnovimo svojo trdno odločitev, da se ne bomo nikoli oddaljili od Gospoda zaradi zemeljskih hrepenenj. S konkretnimi sklepi za naše ravnanje okrepimo žejo po Bogu, kot ustvarjena bitja, ki priznavajo svojo lastno nevrednost ter neprenehoma iščejo svojega Očeta ter kličejo k njemu.

Toda vrnimo se k temu, o čemer sem vam govoril prej: potrebno se je naučiti biti kakor otroci, potrebno se je naučiti biti božji otroci. Hkrati pa drugim posredovati ta način razmišljanja, ki nas bo sredi naravnih šibkosti naredil trdne v veri, rodovitne v delih ter gotove na poti. Tako se bomo, ne glede na to, kakšne vrste napako bi utegnili zagrešiti, celo najhujšo, brez omahovanja odzvali in se vrnili na to odlično stezo božjega otroštva, ki se konča v odprtih in pričakujočih rokah našega Očeta Boga.

Kdo od vas se ne spominja rok svojega očeta? Verjetno niso bile tako ljubkujoče, tako sladke in nežne kakor mamine roke. Toda tiste trdne, močne roke so nas držale s toplino in varnostjo. Gospod, hvala za te trde roke. Hvala za te močne roke. Hvala za to nežno in močno srce. Hotel sem se ti zahvaliti tudi za moje zmote! Ne, ti jih nočeš! Vendar jih razumeš, jih opravičiš, jih odpustiš.

To je modrost, ki jo Bog pričakuje v našem odnosu do Njega. Je zares izraz matematične znanosti: priznati, da smo ničla na levi strani … Toda naš Oče Bog vsakogar od nas ljubi takšnega, kakršen je — takšne, kakršni smo! Jaz nisem nič drugega kot le ubog človek, pa vas imam rad takšne, kakršni ste. Predstavljajte si, kolikšna je šele božja ljubezen, če se le borimo, če se trudimo, da bi postavili svoje življenje v sozvočje z našo pravilno izoblikovano vestjo.