Seznam točk

Na ta torek petega postnega tedna bomo nekaj trenutkov premišljevali o besedilih današnje maše, da bi znali razlikovati dobro pobožanstvenje od slabega pobožanstvenja. Govorili bomo o ponižnosti; to je namreč krepost, ki nam pomaga hkrati spoznati našo bedo in našo veličino.

Naša beda še preveč očitno izstopa. Ne govorim o naravnih omejitvah: o tolikih velikih hrepenenjih, o katerih človek sanja, a jih nikoli ne bo uresničil, pa čeprav samo zaradi pomanjkanja časa. Mislim na tisto, kar naredimo slabo, na padce, na zmote, ki bi se jim lahko izognili, pa se jim nismo. Nenehno izkušamo našo osebno neučinkovitost. Toda včasih je videti, kakor da se je vse to združilo, se še očitneje izrazilo, da bi se zavedali, kako majhni smo. Kaj naj storimo?

Expecta Dominum, upaj v Gospoda; žívi iz upanja z ljubeznijo in z vero, nam predlaga Cerkev. Viriliter age, bodi možat. Kaj zato, če smo bitja, narejena iz blata, če svoje upanje položimo v Boga? In če duša v nekem trenutku utrpi padec, nazadovanje — ni nujno, da se zgodi — se ji odmeri zdravilo, kakor se v običajnem življenju naredi za telesno zdravje, potem pa — začeti znova!

Verjetno ste opazili pri družinah, ki hranijo kakšen dragocen in krhek okrasni predmet, kakšno vazo na primer, kako pazijo nanj, da se ne bi razbil? Dokler ga nekega dne otrok med igro ne vrže na tla in tisti prelepi spomin se razlomi na več kosov. Nejevolja je velika, toda takoj sledi popravilo; ponovno ga sestavijo, ga pozorno zlepijo in tako obnovljen je videti enako lep kakor prej.

Če pa je predmet narejen iz lončenine ali preprosto iz žgane gline, so običajno zadosti kovinske sponke, ti koščki železne ali kake druge kovinske žice, ki povežejo razbite dele. Tako popravljena glinena posoda obdrži svoj izvirni čar.

Ponesimo to v notranje življenje. V naši bedi in naših grehih, v naših zmotah, četudi po božji milosti nimajo tolikšne teže, se zatecimo k molitvi in recimo našemu Očetu: Gospod, v mojem uboštvu, v moji krhkosti, v tej moji ilovici razbite posode mi, Gospod, namesti nekaj sponk, in po moji bolečini in tvojem odpuščanju bom močnejši in prikupnejši kakor prej! Tolažilna molitev, ki jo bomo lahko ponavljali, kadar se razbije ta naša uboga ilovica.

Naj nas ne vznemirja, če smo lomljivi, naj nas ne preseneti, ko izkusimo, da se naše ravnanje zlomi za vsako malenkost; zaupajte v Gospoda, ki ima vedno pripravljeno pomoč: Gospod je moja luč inmoja rešitev, koga bi se moral bati? Nikogar: če se bomo na takšen način obračali k našemu nebeškemu Očetu, se ne bomo bali nikogar in ničesar.

Osvobôdi me vsega, kar je hudobnega in zvijačnega v človeku. Mašno besedilo nam ponovno govori o dobrem pobožanstvenju: pred našimi očmi izpostavi slabo testo, iz katerega smo narejeni, z vsemi svojimi zlemi nagnjenji. Nato prosi: emitte lucem tuam, pošlji svojo luč in svojo resnico, ki sta me vodili privedli na tvojo sveto goro. Ni mi vam težko povedati, da sem bil ganjen, ko sem izgovarjal te besede iz speva pred evangelijem.

Kako se moramo vesti, da bi dosegli to dobro pobožanstvenje? Evangelij pravi, da Jezus po Judeji (…) ni hotel hoditi, ker so ga Judje skušali umoriti. On, ki bi z eno samo željo svoje volje lahko odstranil svoje sovražnike, ukrepa na človeški način. On, ki je bil Bog in bi njegova odločitev zadostovala, da bi spremenil te okoliščine, nam je zapustil očarljivo lekcijo: ni šel v Judejo. Njegovi bratje so mu rekli: Odidi od tod in pojdi v Judejo, da bodo tudi tvoji učenci videli tvoja dela. Hoteli so, da bi naredil spektakel. Ali vidite? Prepoznate v tem učno uro dobrega pobožanstvenja in slabega pobožanstvenja?

Dobro pobožanstvenje: zaupajo naj vate vsi, ki poznajo tvoje ime, Gospod, pravi duhovnik pri darovanju, ne zapustiš namreč njih, ki te iščejo. Prihaja radost te ilovice, polne kovinskih sponk, kajti ni pozabil prošenj ubogih, ponižnih.

Pobožnost, ki se rodi iz božjega otroštva, je globoka drža duše, ki sčasoma preoblikuje celo življenje: prisotna je v vseh mislih, v vseh željah, v vsakem notranjem vzgibu. Ali niste opazili, kako otroci v družinah posnemajo svoje starše, ne da bi to opazili? Ponavljajo njihove kretnje, njihove navade, podobni so v načinu obnašanja.

Enako se zgodi tudi pri vedenju dobrega božjega otroka. Tudi tu pridemo — ne da bi vedeli kako niti po kakšni poti — do tega čudovitega pobožanstvenja, ki nam pomaga usmerjati dogodke z nadnaravnim pogledom vere. Tako vse ljudi ljubimo, kakor jih ljubi naš nebeški Oče, ter — to šteje največ — dobimo nov zagon v našem vsakdanjem prizadevanju, da bi se približali Gospodu. Vztrajam: naša beda ni pomembna, kajti tu so ljubeče roke našega Očeta Boga, ki nas dvigujejo.

Če ste opazili, je precej drugače, kadar pade otrok in kadar pade odrasel človek. Za otroke padec običajno nima nobenega pomena — tako pogosto se spotaknejo in padejo! In če potem potočijo nekaj solzá, jim njihov oče razloži, da moški ne jokajo. Tako se nezgoda zaključi z malčkovim prizadevanjem, da bi ugodil svojemu očetu.

Za razliko od tega pa poglejte, kaj se zgodi, če izgubi ravnotežje odrasel človek in trešči na tla. Brez sočutja bi ta padec izzval zabavanje, smeh. Razen tega pa bi udarec lahko imel resne posledice, pri starejšemu človeku morda celo neozdravljiv zlom. V notranjem življenju je dobro za vse nas, da smo quasi modo geniti infantes, kakor ti malčki, za katere je videti, da so narejeni iz gume, ki uživajo kljub buškam, kajti takoj se postavijo na noge in nadaljujejo s tekanjem sem in tja. Prav tako pa jim ne manjka — kadar je to potrebno — tolažbe njihovih staršev.

Če poskušamo ravnati kakor oni, se spotiki in neuspehi, ki so tako ali tako neizogibni, v notranjem življenju ne bodo nikoli sprevrgli v zagrenjenost. Naš odziv bo morda bolečina, toda brez malodušja in z nasmehom, ki kakor čista voda izvira iz veselja nad tem, da smo otroci tiste Ljubezni, tiste veličine, tiste neskončne modrosti, tistega usmiljenja, ki je naš Oče. V letih mojega služenja Gospodu sem se naučil biti majhen božji otrok. Enako prosim tudi vas: bodite quasi modo geniti infantes, otroci, ki si želijo božje besede, božjega kruha, božjega živeža, božje moči, zato da bi v prihodnje ravnali kot krščanski ljudje.

Bodite zelo otroški! Kolikor bolj, toliko bolje. To vam govori izkušnja tega duhovnika, ki se je moral velikokrat pobrati s tal v teh šestintridesetih letih — kako dolga in kako kratka se mi zdijo — odkar poskuša izpolniti neko prav določeno božjo voljo. Ena stvar pa mi je vedno pomagala: da sem še vedno otrok in da se nenehno zatekam v naročje moje Matere in v Srce Kristusa, mojega Gospoda.

Veliki padci, ki v duši povzročajo resno škodo in imajo včasih posledice, ki jih je skoraj nemogoče popraviti, vedno izvirajo iz napuha: ko se vidimo kot velike, samozadostne. V takih primerih v človeku prevladuje nekakšna nesposobnost, da bi prosil za pomoč tistega, ki mu jo lahko da: ne samo Boga; tudi prijatelja, duhovnika. In uboga duša se, osamljena v svoji nesreči, pogreza v svojo izgubljenost na napačni poti.

Prosímo sedaj Boga, naj nikoli ne dopusti, da bi se čutili samozadostne. Naj v nas vedno povečuje hrepenenje po njegovi pomoči, po njegovi besedi, po njegovem kruhu, po njegovi tolažbi, po njegovi moči: rationabile, sine dolo lac concupiscite, spodbujajte lakoto, hrepenenje po tem, da bi bili kakor otroci. Prepričajte se, da je to najboljši način, kako premagati napuh. Prepričajte se, da je to edino sredstvo, da bo naš način delovanja pravilen, plemenit, božji. Resnično, povem vam: Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, sploh ne pridete v nebeško kraljestvo.

Ponovno mi prihajajo na misel spomini iz moje mladosti. Kakšen izraz vere je bil to! Zdi se mi, da še vedno slišim liturgični spev, da vdihavam vonj kadila, da vidim tisoče in tisoče ljudi, vsak s svojo velikansko svečo — ki je kakor prispodoba njihove bede — toda s srcem otroka, bitja, ki morda ne zmore dvigniti svojih oči do obraza svojega očeta. Vedi torej in uvidi, kako hudo in bridko je, da si zapustil Gospoda, svojega Boga. Obnovimo svojo trdno odločitev, da se ne bomo nikoli oddaljili od Gospoda zaradi zemeljskih hrepenenj. S konkretnimi sklepi za naše ravnanje okrepimo žejo po Bogu, kot ustvarjena bitja, ki priznavajo svojo lastno nevrednost ter neprenehoma iščejo svojega Očeta ter kličejo k njemu.

Toda vrnimo se k temu, o čemer sem vam govoril prej: potrebno se je naučiti biti kakor otroci, potrebno se je naučiti biti božji otroci. Hkrati pa drugim posredovati ta način razmišljanja, ki nas bo sredi naravnih šibkosti naredil trdne v veri, rodovitne v delih ter gotove na poti. Tako se bomo, ne glede na to, kakšne vrste napako bi utegnili zagrešiti, celo najhujšo, brez omahovanja odzvali in se vrnili na to odlično stezo božjega otroštva, ki se konča v odprtih in pričakujočih rokah našega Očeta Boga.

Kdo od vas se ne spominja rok svojega očeta? Verjetno niso bile tako ljubkujoče, tako sladke in nežne kakor mamine roke. Toda tiste trdne, močne roke so nas držale s toplino in varnostjo. Gospod, hvala za te trde roke. Hvala za te močne roke. Hvala za to nežno in močno srce. Hotel sem se ti zahvaliti tudi za moje zmote! Ne, ti jih nočeš! Vendar jih razumeš, jih opravičiš, jih odpustiš.

To je modrost, ki jo Bog pričakuje v našem odnosu do Njega. Je zares izraz matematične znanosti: priznati, da smo ničla na levi strani … Toda naš Oče Bog vsakogar od nas ljubi takšnega, kakršen je — takšne, kakršni smo! Jaz nisem nič drugega kot le ubog človek, pa vas imam rad takšne, kakršni ste. Predstavljajte si, kolikšna je šele božja ljubezen, če se le borimo, če se trudimo, da bi postavili svoje življenje v sozvočje z našo pravilno izoblikovano vestjo.

Gospod se je tako približal ljudem, da v srcu vsi nosimo željo po višavah, hrepenenje, da bi se povzpeli visoko, da bi delali dobro. Če sem se sedaj dotaknil teh hrepenenj v tebi, sem to storil zato, ker hočem, da se prepričaš o gotovosti, ki jo je On položil v tvojo dušo: če Mu pustiš delovati, boš — tam, kjer si — služil kot koristno orodje, z nesluteno učinkovitostjo. Da se ne boš strahopetno oddaljil od tega zaupanja, ki ga Bog polaga vate, se izogibaj temu, da bi domišljavo in naivno podcenjeval težave, ki se bodo pojavile na tvoji poti kristjana.

Ne smemo se čuditi. Kot posledico padle narave v sebi nosimo načelo nasprotovanja, upiranja milosti: to so rane izvirnega greha, ki so se zagnojile zaradi naših osebnih grehov. Zato se moramo podati na te vzpone, te božje in človeške vsakodnevne naloge, ki se vedno stekajo v božjo ljubezen: s ponižnostjo, s skesanim srcem, v zaupanju v božjo pomoč ter tako, da se trudimo po svojih najboljših močeh, kakor da bi bilo vse odvisno le od nas samih.

Medtem, ko se borimo — to je boj, ki bo trajal do smrti — ne izključuj možnosti, da se bodo silovito dvignili sovražniki od zunaj in od znotraj. In kot da ta prepreka še ne bi bila dovolj, se bodo včasih v tvoji glavi nakopičile storjene napake, morda številne. V božjem imenu ti pravim: ne obupaj. Kadar se to zgodi — ni nujno, da se bo, niti ne bo nekaj običajnega — spremeni to v povod, da se bolj povežeš z Gospodom, kajti On, ki te je izbral za svojega otroka, te ne bo zapustil. Preizkušnjo dopušča zato, da bi ti bolj ljubil ter da bi jasneje odkril njegovo nenehno zaščito, njegovo ljubezen.

Vztrajam, bodi pogumen, kajti Kristus, ki nam je odpustil na križu, še naprej ponuja svoje odpuščanje v zakramentu spovedi. Vedno imamo zagovornika pri Očetu, Jezusa Kristusa, Pravičnega. On je namreč sprava za naše grehe, pa ne samo za naše, ampak tudi za ves svet, da bomo lahko dosegli zmago.

Naprej, naj se zgodi karkoli! Trdno se oprimi Gospodove roke in misli na to, da Bog ne izgublja bitk. Če se iz kakršnegakoli razloga oddaljiš od Njega, se odzovi s ponižnostjo, tako da začenjaš vedno znova; stôri, kar je storil izgubljeni sin, celo večkrat v štiriindvajsetih urah enega dne; uredi svoje skesano srce pri spovedi, resničnem čudežu božje ljubezni. Pri tem čudovitem zakramentu Gospod očisti tvojo dušo in te preplavi z veseljem in močjo, da ne bi omagal v svojem boju in da se nikoli ne bi naveličal vračanja k Bogu, tudi kadar se ti vse zdi temačno. Poleg tega te Božja Mati, ki je tudi naša Mati, varuje s svojo materinsko skrbnostjo in daje trdnost tvojim korakom.