Seznam točk

Evangeljski prizor se nadaljuje: k njemu so poslali svoje — farizejske — učence skupaj s herodovci in sorekli: Učitelj. Poglejte s kolikšno zvijačnostjo ga imenujejo Učitelj; pretvarjajo se, da ga občudujejo in da so njegovi prijatelji. Nanj se obračajo tako, kot se obračamo na avtoriteto, od katere pričakujemo kakšen nauk: Magister, scimus quia verax es, vemo, da si resnicoljuben. Kako podla zvijačnost! Ste kdaj videli večjo dvoličnost? Previdno hodíte po tem svetu. Ne bodite oprezni in nezaupljivi, a kljub temu morate na svojih ramenih čutiti — spomnite se na podobo dobrega Pastirja, ki se nahaja v katakombah — težo te ovce, ki ni zgolj ena sama duša, temveč vsa Cerkev, vse človeštvo.

Ko boste z mirno dostojanstvenostjo sprejeli to odgovornost, boste drzni in razumni, da boste lahko zagovarjali in razglašali božje pravice. In takrat vas bodo zaradi celovitosti vašega ravnanja mnogi spoštovali in vas imenovali učitelje, ne da bi si vi sami prizadevali za to: ne iščemo namreč zemeljske slave. Toda ne čudite se, če se bodo med mnoge, ki se vam bodo približali, neopazno pomešali tudi tisti, ki se vam bodo hoteli le prilizovati. Zapišite si v dušo, kar ste velikokrat slišali ponavljati: ne obrekovanje, ne opravljanje, ne človeški oziri, ne kaj bodo rekli in še najmanj pohvale hinavcev nam ne smejo nikoli preprečiti, da bi izpolnjevali svojo dolžnost.

Vrnimo se k pripovedi svetega Mateja: Vemo, da si resnicoljuben in v resnici učiš božjo pot. Vedno znova sem presenečen ob taki nesramnosti. Vodi jih namen, da bi izkrivljali besede našega Gospoda Jezusa, da bi ga presenetili pri kakšni nepazljivosti, in namesto da bi jasno izrazili, kar se jim je zdelo kot nerešljiva uganka, poskušajo Učitelja zmesti s pohvalami, ki bi smele priti samo z vdanih ustnic, iz poštenega srca. Namenoma sem se zadržal pri teh odtenkih ne zato, da bi se naučili biti nezaupljivi, temveč preudarni; da ne bi sprejeli zvijačnega pretvarjanja, četudi preoblečenega v besede ali dejanja, ki sama na sebi sicer ustrezajo resničnosti. Enako se dogaja v odlomku, ki ga sedaj opazujemo: Ti ne delaš razlik, mu pravijo; Ti si prišel za vse ljudi; nič te ne more zadržati, da bi oznanjal resnico in učil dobro.

Naj še enkrat ponovim: bodite preudarni, vendar ne nezaupljivo previdni. Vsem izkazujte popolno zaupanje, bodite zelo plemeniti. Zame je več vredna beseda kristjana, zvestega človeka — popolnoma zaupam vsakemu kristjanu — kot pa podpis stotih enodušnih notarjev, čeprav sem bil morda kdaj ogoljufan, ker sem se držal tega merila. Raje dovolim, da kakšen brezvestnež zlorabi to zaupanje, kakor da bi kogarkoli izključil kot nevrednega zaupanja, ki si ga zasluži kot človek in kot božji otrok. Zagotavljam vam, da me sadovi takega ravnanja nikoli niso razočarali.

Nikoli se nisem in se z božjo milostjo tudi nikoli ne bom utrudil govoriti o molitvi. Ko so okrog leta 1930 k meni, mlademu duhovniku, prihajali najrazličnejši ljudje — študentje, delavci, zdravi in bolni, bogati in revni, duhovniki in laiki — ki so skušali pobližje spremljati Gospoda, sem jim vselej svetoval: molíte. In če mi je kdo odvrnil: Ne vem niti, kako začeti, sem mu predlagal, naj se postavi v Gospodovo navzočnost in mu pokaže svoj nemir, svojo stisko, prav s to tožbo: Gospod, saj ne znam! In mnogokrat se je v tistih ponižnih zaupnostih uresničila intimnost s Kristusom, vztrajno druženje z Njim.

Minilo je mnogo let in ne poznam drugega recepta. Če se ne čutiš pripravljenega, se obrni k Jezusu tako kot njegovi učenci: Nauči nas moliti! Izkusil boš, kako Duh prihaja na pomoč naši slabotnosti. Saj niti ne vemo, kako je treba za kaj moliti, toda sam Duh posreduje za nas z neizrekljivimi vzdihi, ki jih ni mogoče izraziti, ker ni primernega načina, ki bi opisal njihovo globino.

Kakšno trdnost nam mora dati božja beseda! Ničesar si nisem izmislil, kadar sem — v teku svoje duhovniške službe — ta nasvet neutrudno ponavljal in ga še vedno ponavljam. Zapisan je v Svetem pismu, tam sem se ga naučil: Gospod, ne znam se obračati k Tebi! Gospod, nauči nas moliti! In nato pride vsa ta ljubeča pomoč — luč, ogenj, silen veter — od Svetega Duha, ki poživlja plamen in mu daje zmožnost, da povzroča požare ljubezni.