VIII. postaja: Jezus tolaži jeruzalemske žene

Med ljudmi, ki opazujejo Jezusovo pot, je nekaj žena, ki ne morejo zadrževati sočutja in planejo v jok, morebiti ob spominu na tiste slavne dni Jezusa Kristusa, ko so vsi polni občudovanja vzklikali: bene omnia fecit (Mr 7,37), vse je naredil dobro.

Vendar hoče Gospod ta jok usmeriti k bolj nadnaravnemu nagibu in jih spodbudi, naj jokajo zaradi grehov, ki so vzrok trpljenja in ki bodo podvrženi ostrini božje pravičnosti:

— Hčere jeruzalemske, ne jokajte nad menoj, temveč jokajte nad seboj in nad svojimi otroki … Kajti če z zelenim lesom delajo takó, kaj se bo zgodilo s suhim? (Lk 23,28.31).

Tvoji grehi, moji, grehi vseh ljudi se postavijo na noge. Vse zlo, ki smo ga storili, in dobro, ki smo ga opustili. Mučno obzorje neštetih zločinov in podlosti, ki bi jih zagrešili, če nas ne bi On, Jezus, okrepil z lučjo svojega ljubečega pogleda.

Kako malo je eno življenje za zadoščevanje!

Točke za premišljevanje

1. Svetniki — mi praviš — so planili v jok, kadar so pomislili na trpljenje našega Gospoda. Jaz pa …

Morda zato, ker sva ti in jaz priči prizorom, vendar jih ne “živiva”.

2. V svojo lastnino je prišel, toda njegovi ga niso sprejeli (prim. Jn 1,11). Še več, odvlečejo ga ven iz mesta, da bi ga križali.

Jezus odgovarja s povabilom h kesanju, zdaj, ko je duša na poti in je še čas.

Globoko kesanje za naše grehe. Bolečina zaradi neizmerne človeške hudobije, ki bo vsak čas Gospodu zadala smrt. Zadoščevanje za tiste, ki si še vedno trdovratno prizadevajo, da bi bila Kristusova daritev na križu brez sadov.

3. Treba je združevati, treba je razumeti, treba je opravičiti.

Nikdar ne postavljaj križa samo zato, da bi spomnil, da je kdo koga ubil. To bi bil hudičev prapor.

Kristusov križ pomeni molčati, odpuščati in moliti za ene in za druge, da bi vsi dosegli mir.

4. Učitelj vedno znova prihaja mimo, prav blizu nas. Gleda nas … In če ga pogledaš, če Ga ne zavrneš, te bo On naučil dati nadnaravni smisel vsem tvojim dejanjem … Potem boš tudi ti, kjer koli se boš nahajal, sejal tolažbo in mir in veselje.

5. Lahko še toliko ljubiš, nikdar ne boš ljubil dovolj.

Človeško srce ima neizmeren koeficient razširjanja. Ko ljubi, se razprostre v tak crescendo ljubezni, ki premaga vse zapreke.

Če ljubiš Gospoda, ne bo bitja, ki ne bi našlo prostora v tvojem srcu.

To poglavje v drugem jeziku