X. postaja: Jezusa slečejo

Ko Gospod pride na Kalvarijo, mu ponudijo vina, pomešanega z žolčem, kot mamilo, ki naj nekoliko ublaži bolečino križanja. Jezus ga pokusi iz hvaležnosti za to usmiljeno dejanje, a noče piti (prim. Mt 27,34). V smrt se izroči s polno svobodo ljubezni.

Nato vojaki Jezusu slečejo oblačila.

Od podplata na nogi do glave ni nič zdravega na njem: samo rana in podplutba in gnojno vnetje. Niso jih očistili ne obvezali in ne namazali z oljem (Iz 1,6).

Rablji vzamejo njegova oblačila in jih razdelijo na štiri dele. Suknja pa je brez šiva, zato rečejo:

— Nikar je ne parajmo, ampak žrebajmo zanjo, čigava bo (Jn 19,24).

Tako se je znova izpolnilo Pismo: Razdelili so si moja oblačila in za mojo suknjo so žrebali (Ps 21,19).

Oropan, razgaljen, v najskrajnejšem uboštvu. Nič ni ostalo Gospodu, razen lesa.

Pot k Bogu je Kristus; toda Kristus je na križu in da bi se povzpeli na križ, mora biti srce svobodno, nenavezano na zemeljske stvari.

Točke za premišljevanje

1. Od pretorija do Kalvarije so nad Jezusom deževale žalitve ponorelega ljudstva, strogost vojakov, zasmehovanje vélikega zbora … Zasramovanje in bogokletje … Niti ene pritožbe, niti ene uporne besede. Tudi takrat ne, ko brez zadržkov z njega strgajo oblačila.

Tukaj vidim nespamet svojega opravičevanja in tolikih puhlih besed. Trden sklep: v tišini delati in trpeti za mojega Gospoda.

2. Ranjeno Jezusovo telo je resnično na oltarni sliki upodobljena bolečina

Kot nasprotje tega prihaja v spomin toliko udobja, toliko svojeglavosti, toliko malomarnosti, toliko stiskaštva … In to lažno sočutje do mojega mesa.

Gospod! Po svojem trpljenju in križu mi daj moč, da bom živel mrtvičenje čutov in izkoreninil vse, kar me ločuje od tebe.

3. Tebi, ki te prevzema malodušje, ponavljam tolažilne besede: Temu, ki stori, kar more, Bog ne odreče svoje milosti. Naš Gospod je Oče in če mu otrok v umirjenosti svojega srca reče: Moj Oče nebeški, tukaj sem, pomagaj mi … Če se zateče k Božji Materi, ki je naša Mati, gre naprej.

Toda Bog je zahteven. Pričakuje resnične ljubezni; noče izdajalcev. Treba je biti zvest temu nadnaravnemu boju, kar pomeni biti srečen na zemlji s pomočjo daritve.

4. Resnične ovire, ki te ločujejo od Kristusa — napuh, čutnost … —, je mogoče premagati z molitvijo in s pokoro. Molitev in mrtvičenje pa pomeni tudi skrbeti za druge in pozabiti na samega sebe. Če tako živiš, boš videl, kako bo izginila večina nadlog, ki te mučijo.

5. Ko se borimo, da bi resnično bili ipse Christus, sam Kristus, se v našem življenju človeško prepleta z božjim. Vsak naš trud — pa naj bo še tako neznaten — postane večnega dosega, ker je združen z Jezusovo daritvijo na križu.

To poglavje v drugem jeziku