XII. postaja: Jezusova smrt na križu

Na zgornjem delu križa je zapisan razlog obsodbe: Jezus Nazarečan, judovski kralj (Jn 19, 19). In vsi, ki hodijo mimo, ga žalijo in se mu posmehujejo.

— Če je Izraelov kralj, naj stopi zdaj s križa (Mt 27,42).

Eden od razbojnikov ga prične braniti:

— Ta ni storil nič hudega … (Lk 23,41).

Nato se obrne k Jezusu s ponižno prošnjo, polno vere:

— Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo (Lk 23,42).

— Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju (Lk 23,42).

Ob križu stoji z drugimi svetimi ženami njegova Mati, Marija. Jezus jo pogleda in nato pogleda učenca, ki ga ljubi, ter reče svoji Materi:

— Žena, glej, tvoj sin.

Potem reče učencu:

— Glej, tvoja mati (Jn 19,26-27).

Sončna svetloba ugasne in zemlja se pogrezne v temo. Bilo je okrog treh, ko Jezus zakliče:

— Elí, Elí, lemá sabahtáni? To je: Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil? (Mt 27,46).

Ker ve, da bo kmalu vse dopolnjeno, reče, da se izpolni Pismo:

— Žejen sem (Jn 19,28).

Vojaki namočijo gobo v kis, jo nataknejo na hizop in mu jo podajo k ustnicam. Jezus poskusi kis in zakliče:

— Izpolnjeno je (Jn 19,30).

Zagrinjalo v templju se pretrga in zemlja se trese, ko Gospod z močnim glasom kliče:

— Oče, v tvoje roke izročam svojega duha (Lk 23,46).

In izdihne.

Ljubi daritev, ki je vir notranjega življenja. Ljubi križ, ki je daritveni oltar. Ljubi bolečino, dokler kot Kristus ne izpiješ keliha do zadnje kaplje.

Točke za premišljevanje

1. Et inclinato capite, tradidit spiritum (Jn 19,30).

Gospod je izdihnil. Učenci so ga pogosto slišali govoriti: Meus cibus est …, moja hrana je, da uresničim voljo tistega, ki me je poslal, in dokončam njegovo delo (Jn 4,34). To je opravil do konca, potrpežljivo, ponižno, ne da bi si kar koli prizanašal … Oboediens usque ad mortem (Flp 2,8), bil je pokoren do smrti, smrti na križu!

2. Križ. Z žeblji na lesu pribito telo. Prebodena stran … Ob Jezusu ostanejo le njegova Mati, nekaj žena in mladenič. Kje so apostoli? In tisti, ki so bili ozdravljeni svojih bolezni: hromi, slepi, gobavi? … In tisti, ki so mu vzklikali? … Nihče ne odgovori! Kristus, obdan s tišino.

Tudi ti lahko nekega dne občutiš Gospodovo samoto na križu. Takrat se opri nanj, ki je umrl in vstal. Poišči si zatočišče v njegovih ranjenih rokah in nogah, v njegovi prebodeni strani. Obnovila se bo tvoja volja, da spet začneš, in znova se boš odločno in učinkovito podal na pot.

3. Obstaja neka lažna duhovnost, ki prikazuje Gospoda na križu besnega, upornega. Ukrivljeno telo, ki naj bi ljudem grozilo: Zlomili ste me, a svoje žeblje, svoj križ in svoje trnje bom vrgel na vas.

Ti ne poznajo Kristusovega duha. Trpel je vse, kolikor je mogel — in kot Bog je mogel veliko! A ljubil je veliko bolj, kakor je trpel … Po smrti pa je pustil, da mu je sulica odprla še eno rano, da bi ti in jaz našla zatočišče ob njegovem preljubem srcu.

4. Mnogokrat ponavljam tisti verz iz evharistične pesmi: Peto quod petivit latro poenitens, in vselej sem ganjen — prositi kakor spokorjeni razbojnik!

Priznal je, da si je zaslužil tisto strašno kazen … Z eno besedo je Kristusu ukradel srce in si odprl vrata v nebo.

5. S križa visi Gospodovo telo — brez življenja. Ljudje, ki so videli, kar se je zgodilo, se nazaj grede tolčejo po prsih (prim. Lk 23,48).

Zdaj, ko si se pokesal, obljubi Jezusu, da ga — z njegovo pomočjo — ne boš več križal. Povej to z vero. Ponavljaj vedno znova: Ljubil te bom, moj Bog, ker si se od svojega rojstva, od otroštva dalje, nemočen, poln zaupanja v mojo zvestobo izročal mojim rokam.

To poglavje v drugem jeziku