XI. postaja: Jezusa pribijejo na križ

Zdaj križajo Gospoda in poleg njega dva razbojnika, enega na desni in drugega na levi. Medtem Jezus pravi:

— Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo (Lk 23,34).

Ljubezen je privedla Jezusa na Kalvarijo. In zdaj, ko je že na križu, se vsak njegov gib, vsaka njegova beseda, poraja iz ljubezni, iz vedre in močne ljubezni.

S kretnjo večnega Duhovnika, brez matere in očeta, brez rodovnika (prim. Heb 7,3), odpre svoje roke vsemu človeštvu.

Skupaj z udarci kladiva, ki pribijajo Jezusa, odzvanjajo preroške besede Svetega pisma: Prebodli so mi roke in noge. Lahko preštejem vse svoje kosti, oni gledajo, buljijo vame (Ps 21,17-18).

— Ljudstvo moje, kaj sem ti storil ali s čim sem te užalil? Odgovori mi! (prim. Mih 6,3).

In mi, z dušo, zlomljeno od bolečine, Jezusu iskreno rečemo: Tvoj sem, izročim se tebi in se voljno pribijem na križ, kot duša, ki je na križpotjih sveta predana tebi, tvoji slavi, odrešenju, soodrešenju vsega človeštva.

Točke za premišljevanje

1. Jezusa so že pribili na les. Krvniki so brezsrčno izvršili obsodbo. Gospod se jim je prepustil z brezmejno krotkostjo.

Takšne muke niso bile potrebne. Lahko bi se izognil tisti grenkobi, tistemu ponižanju, tistemu grdemu ravnanju, tisti krivični sodbi in sramoti morišča in žebljem in sulici, ki je prebodla njegovo stran … Vendar je hotel vse to pretrpeti zate in zame. In midva, mu bova znala na to odgovoriti?

Prav mogoče je, da ti bodo kdaj na samem ob križu prišle solze v oči. Ne zadržuj jih … Poskrbi pa, da se bo ta jok končal s sklepom.

2. Tako ljubim Kristusa na križu, da mi je vsako razpelo kakor ljubezniv očitek mojega Boga: … Jaz trpim, ti pa … strahopetec. Jaz te ljubim, ti pa … pozabljaš name. Jaz te prosim, ti pa … me tajiš. Jaz v drži večnega Duhovnika tukaj prestajam vse, kar je mogoče pretrpeti iz ljubezni do tebe …, ti pa se pritožuješ zaradi drobnega nerazumevanja, zaradi majhnega ponižanja …

3. Kako lepi so tisti križi na vrhovih gora, tam zgoraj na visokih spomenikih, na stolpih katedral! … Toda križ je treba zasaditi tudi v jedro sveta.

Jezus hoče biti visoko povzdignjen tam: sredi ropota tovarn in delavnic, v tišini knjižnic, v uličnem hrupu, na spokojnem polju, v krogu družine, na zborovanjih, na športnih igriščih … Tam, kjer kristjan pošteno preživlja svoje dni, mora s svojo ljubeznijo postaviti Kristusov križ, ki k sebi pritegne vse stvari.

4. Po dolgih letih je tisti duhovnik prišel do čudovitega odkritja: doumel je, da je sveta maša resnično delo: operatio Dei, delo Boga. In ko jo je tistega dne obhajal, je izkusil bolečino, veselje in utrujenost. V svojem mesu je občutil izčrpanost zaradi božanskega delovanja.

Tudi od Kristusa je prva maša terjala napor: križ.

5. Preden pričneš delati, postavi na svojo mizo ali poleg delovnih pripomočkov križ. Od časa do časa ga poglej … Ko nastopi utrujenost, bo šel tvoj pogled proti Jezusu in našel boš novo moč za nadaljevanje svoje naloge.

Kajti to razpelo je več kot podoba ljubljene osebe — staršev, otrok, žene, zaročenke … On je vse: tvoj Oče, tvoj Brat, tvoj Prijatelj, tvoj Bog in Ljubezen tvojih ljubezni.

To poglavje v drugem jeziku