Svetli del

Uvod

Papež Janez Pavel II. je v svojem apostolskem pismu Rosarium Virginis Mariae določil, naj se zaradi kristološkega značaja te marijanske pobožnosti tradicionalnim skrivnostim rožnega venca doda pet novih skrivnosti, ki jih je poimenoval "svetle skrivnosti".

Besedila o teh skrivnostih niso bila del knjižice Sveti rožni venec, ki je izšla leta 1931, vendar jih je sveti Jožefmarija vse svoje življenje premišljeval in razlagal z ljubeznijo, tako kot vsak evangeljski odlomek. Da bi bralcu olajšali celovito premišljevanje svetega rožnega venca, je bilo iz del ustanovitelja Opus Dei izbranih nekaj odlomkov, ki so zbrani v tem dodatku.

Zvesti bomo duhu avtorja Svetega rožnega venca, če se vsakič, ko molimo vesele, svetle, žalostne in častitljive skrivnosti, združimo z nameni Petrovega naslednika, rimskega škofa. Omnes cum Petro ad Iesum per Mariam!

Rim, 14. februar 2003

+ Javier Echevarría

Prelat Opus Dei

Tedaj pride Jezus iz Galileje k Jordanu do Janeza, da bi se mu dal krstiti. (…) In glej, glas iz nebes je rekel: Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje (Mt 3, 13.17).

Pri krstu se je naš Oče Bog polastil našega življenja, pridružil nas je Kristusovemu življenju in nam poslal Svetega Duha.

Božja sila in moč razsvetljujeta obličje zemlje.

Storili bomo, da svet zažari v plamenih ognja, ki si ga prinesel na zemljo! … In luč tvoje resnice, naš Jezus, bo na dan brez konca razsvetljevala razum ljudi.

Slišim te klicati, Kralj moj, z živim glasom, ki še vedno odmeva: Ignem veni mittere in terram, et quid volo nisi ut accendatur? — In odgovarjam — ves moj jaz — s svojimi čuti in močmi: Ecce ego: quia vocasti me!

Gospod je s krstom v tvojo dušo položil neizbrisen pečat: ti si božji otrok.

Otrok, ali ne goriš od želje, da bi ga vsi ljubili?

Viri: Jezus prihaja mimo, št. 128. Zasebni zapiski, št. 1741. Kovačnica, št. 264, 300.

Med številnimi svati na eni izmed tistih glasnih podeželskih svatb, kamor so prišli gostje iz različnih vasi, opazi Marija, da zmanjkuje vina (prim. Jn 2, 3). Le ona to opazi in to nemudoma. Kako domači se nam zdijo dogodki iz Kristusovega življenja! Kajti božja veličina sobiva z običajnim, z vsakdanjim. Ženi in pozorni gospodinji je lastno, da opazi kakšno pomanjkljivost, da se posveča tistim majhnim podrobnostim, ki naredijo človeško življenje prijetno. Tako je delala Marija.

— Karkoli vam reče, storite (Jn 2, 5).

Implete hydrias (Jn 2, 7), napolnite vrče, in čudež se zgodi. Tako, tako preprosto. Povsem običajno. Oni izpolnjujejo svojo dolžnost. Voda je bila pri roki. In to je prvo razodetje Gospodovega božanstva. Tisto najbolj navadno se spremeni v nekaj izrednega, nadnaravnega, kadar ohranjamo dobro voljo, da bi ustregli temu, kar Bog od nas pričakuje.

Gospod, tvojim velikodušnim rokam želim prepustiti skrb za vse, kar je moje. Naša Mati — tvoja Mati! — ti sedaj, tako kot v Kani, govori na uho: nimajo! …

Če je naša vera slabotna, se zatecimo k Mariji. Zaradi čudeža na svatbi v Kani, ki ga je Kristus storil na prošnjo svoje Matere, so njegovi učenci verovali vanj (Jn 2, 11). Naša Mati vedno posreduje pri svojem Sinu, da bi nam ustregel in se nam pokazal, tako da bi mogli izpovedati: Ti si božji Sin.

— Daj mi, o Jezus, tisto vero, ki si jo resnično želim. Mati moja in Gospa moja, presveta Marija, daj, da bi veroval!

Viri: Jezus prihaja mimo, št. 141. Pismo 14. 9. 1951, št. 23. Kovačnica, št. 807. Božji prijatelji, št. 285. Kovačnica, št. 235.

Čas se je dopolnil in božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju (Mr 1, 15).

Vse ljudstvo je prihajalo k njemu in jih je učil (Mr 2, 13).

Jezus vidi na obali čolne in stopi v enega izmed njih. S kakšno naravnostjo Jezus stopi v čoln vsakega izmed nas!

Kadar se približaš Gospodu, pomisli, da je vedno zelo blizu tebe, v tebi: regnum meum intra vos est (Lk 17, 21). Našel ga boš v svojem srcu.

Kristus mora kraljevati najprej v naši duši. Da bi On kraljeval v meni, potrebujem njegovo obilno milost: samo tako se bo vse, do zadnjega utripa, do zadnjega diha, do najneznatnejšega pogleda, do najbolj običajne besede, do najosnovnejšega občutka, spremenilo v hozano mojemu Kristusu Kralju.

Duc in altum. — Na globoko! — Preženi pesimizem, ki te dela strahopetnega. Et laxate retia vestra in capturam — in vrzi svoje mreže za lov.

Zaupati moramo tem Gospodovim besedam: stopiti v čoln, zgrabiti za vesla, dvigniti jadra ter se zagnati v to morje sveta, ki nam ga Kristus izroča kot dediščino.

Et regni eius non erit finis. — Njegovemu kraljestvu ne bo konca!

— Ali te ne veseli delati za takšno kraljestvo?

Viri: Zapiski govorov, 19. 3. 1960; 1. 1. 1973. Jezus prihaja mimo, št. 181. Pot, št. 792. Jezus prihaja mimo, št. 159. Pot, št. 906.

Vpričo njih se je spremenil. Njegov obraz je zasijal kot sonce in njegova oblačila so postala bela kot luč (Mt 17, 2).

Jezus, videti te, govoriti s Teboj! Ostati tako poglobljen v neizmernost tvoje lepote, ko Te zrem, in naj se nikdar, nikdar ne preneha ta kontemplacija! O, Jezus, da bi te videl! Da bi te videl in bi me tako ranila ljubezen do Tebe!

In glas iz oblaka je rekel: Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte (Mt 17, 5).

Naš Gospod, tukaj smo, pripravljeni poslušati vse, kar nam želiš povedati. Govori nam; pozorni smo na tvoj glas. Naj tvoje besede padajo na našo dušo in vžgejo našo voljo, da se goreče požene v pokorščino Tebi.

Vultum tuum, Domine, requiram (Ps 26, 8), iskal bom tvoje obličje, Gospod. Rad zaprem oči in pomislim, da bo prišel trenutek, kadar bo Bog hotel, ko Ga bom mogel videti, ne v zrcalu, nejasno … ampak iz obličja v obličje (1 Kor 13, 12). Da, mojo dušo žeja po Bogu, po živem Bogu. Kdaj bom prišel in se pojavil pred božjim obličjem (Ps 41, 3)?

Viri: Zapiski govorov, 4. 6. 1937; 25. 7. 1937; 25. 12. 1973.

Pred praznikom pashe je Jezus, ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, in ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, tem izkazal ljubezen do konca (Jn 13, 1).

Na zemljo je prihajala noč, ker so se stari obredi, starodavna znamenja neskončnega božjega usmiljenja do človeštva, začenjali v polnosti uresničevati ter odpirati pot resničnemu jutru: novi pashi. Evharistija je bila postavljena ponoči in je tako vnaprej pripravljala vstajenjsko jutro.

Jezus je ostal v evharistiji iz ljubezni … za tebe.

— Ostal je, čeprav je vedel, kako ga bodo sprejemali ljudje … in kako ga sprejemaš ti.

— Ostal je, da bi ga ti jedel, da bi ga obiskoval in mu pripovedoval o svojih stvareh, da bi bil, s pomočjo molitve pred tabernakljem in prejemanja zakramenta, vsak dan bolj zaljubljen, in da bi pomagal še drugim dušam — mnogim! — hoditi po tej poti.

Dobri otrok, kako zaljubljenci na zemlji poljubljajo rože, pismo, spomin na ljubljeno osebo! …

— In ti, boš mogel pozabiti, da ga imaš vedno ob sebi … Njega!? — Boš pozabil … da ga lahko ješ?

— Gospod, naj ne začnem znova letati tik ob tleh! Naj me vedno razsvetljujejo žarki božjega Sonca — Kristusa — v evharistiji! Naj se moj let ne prekine, dokler ne najdem počitka v tvojem Srcu!

Viri: Jezus prihaja mimo, št. 155. Kovačnica, št. 887, 305, 39.