Vpričo njih se je spremenil. Njegov obraz je zasijal kot sonce in njegova oblačila so postala bela kot luč (Mt 17, 2).

Jezus, videti te, govoriti s Teboj! Ostati tako poglobljen v neizmernost tvoje lepote, ko Te zrem, in naj se nikdar, nikdar ne preneha ta kontemplacija! O, Jezus, da bi te videl! Da bi te videl in bi me tako ranila ljubezen do Tebe!

In glas iz oblaka je rekel: Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte (Mt 17, 5).

Naš Gospod, tukaj smo, pripravljeni poslušati vse, kar nam želiš povedati. Govori nam; pozorni smo na tvoj glas. Naj tvoje besede padajo na našo dušo in vžgejo našo voljo, da se goreče požene v pokorščino Tebi.

Vultum tuum, Domine, requiram (Ps 26, 8), iskal bom tvoje obličje, Gospod. Rad zaprem oči in pomislim, da bo prišel trenutek, kadar bo Bog hotel, ko Ga bom mogel videti, ne v zrcalu, nejasno … ampak iz obličja v obličje (1 Kor 13, 12). Da, mojo dušo žeja po Bogu, po živem Bogu. Kdaj bom prišel in se pojavil pred božjim obličjem (Ps 41, 3)?

Viri: Zapiski govorov, 4. 6. 1937; 25. 7. 1937; 25. 12. 1973.