Onkraj smrti

Pravi kristjan je vedno pripravljen na srečanje z Bogom. Kajti v vsakem trenutku — če se bori, da bi živel kot Kristusov človek — je pripravljen na izpolnjevanje svoje dolžnosti.

Ob soočenju s smrtjo bodi veder! — Takšen si mi všeč. — Ne s hladno stoičnostjo pogana, temveč z gorečnostjo božjega otroka, ki ve, da se življenje spremeni, ni pa odvzeto. — Umreti? … Živeti!

Doktor prava in filozofije se je pripravljal na razpis za profesorsko mesto na Univerzi v Madridu. Dva čudovita študija, opravljena sijajno.

Prejel sem njegovo sporočilo: bil je bolan in želel je, da bi ga obiskal. Prišel sem v hišo, kjer je bil nastanjen. — “Oče, umiram,” je bil njegov pozdrav. Ljubeznivo sem ga bodril. Želel je opraviti splošno spoved. Tisto noč je umrl.

Neki arhitekt in neki zdravnik sta mi ga pomagala zaviti v mrtvaški prt. — In ob pogledu na tisto mlado telo, ki se je kmalu začelo razkrajati …, smo se vsi trije strinjali, da dva akademska dosežka nista bila nič v primerjavi s končnim dosežkom, s katerim je kot dober kristjan malo prej okronal svojo pot.

Vse se uredi razen smrti … Smrt pa uredi vse.

Smrt bo prišla neizprosno. Kako votla je torej domišljavost, ki se osredotoča na to življenje! Poglej, kako trpijo mnogi ljudje. Enim ločitev od tega življenja povzroča trpljenje, ker se konča; druge to življenje dolgočasi, ker traja … V nobenem primeru ne vzdrži zmotni pristop, da bi naše bivanje na zemlji upravičili kot cilj.

Treba je priti ven iz te logike in se zasidrati v drugo: večno logiko. Potreben je popoln preobrat: iz naše notranjosti izvreči samega sebe, samoljubne nagibe, ki so minljivi, da bi se znova rodili v Kristusu, ki je večen.

Kadar pomisliš na smrt, naj te kljub tvojim grehom ne bo strah … Saj On že ve, da ga ljubiš … in iz kakšnega testa si narejen.

— Če ga ti iščeš, te bo sprejel kot oče izgubljenega sina: toda moraš ga iskati!

“Non habemus hic manentem civitatem” — naše dokončno bivališče ni na tem svetu. — In da tega ne bi pozabili, se včasih ta resnica na surov način pojavi ob smrtni uri: nerazumevanje, preganjanje, prezir … — Vedno pa samota, kajti — čeprav okrog nas ne manjka ljubeznivosti — vsakdo umre sam.

— Znebimo se že zdaj vseh vezi! Neprestano se pripravljajmo na tisti korak, ki nas bo popeljal v večno navzočnost presvete Trojice.

Čas je naš zaklad, “denar”, s katerim si kupimo večnost.

Potolažila te je misel, da je življenje trošenje samega sebe, izgorevanje v služenju Bogu. — Če se bomo tako v celoti iztrošili zanj, bo prišla smrt kot osvoboditev, ki nam bo prinesla posedovanje Življenja.

Tisti duhovnik, prijatelj, je delal z mislijo na Boga, oklepajoč se njegove očetovske roke, in pomagal drugim prevzemati te temeljne ideje. Zato si je govoril: Ko boš ti umrl, bo šlo vse v redu naprej, ker bo še naprej za to skrbel On.

Ne delaj tragedije iz smrti, ker to ni! Samo brezbrižni otroci ne čutijo navdušenja ob srečanju s svojimi starši.

Vse to, tu spodaj, je prgišče pepela. Pomisli na milijone “pomembnih” ljudi — ki so že umrli, morda pred nedavnim —, katerih se nihče ne spominja.

To je velika krščanska revolucija: spremeniti bolečino v plodovito trpljenje, iz slabega narediti dobro. Hudiču smo odvzeli to orožje … in z njim osvajamo večnost.

Strašna bo sodba za tiste, ki so dobro vedeli za pot ter so jo učili in zahtevali od drugih, sami pa je niso prehodili.

— Bog jim bo sodil in jih obsodil z njihovimi lastnimi besedami.

Vice so izraz božjega usmiljenja za očiščenje pomanjkljivosti tistih, ki se želijo poistovetiti z Njim.

Samo pekel je kazen za greh. Smrt in sodba sta le posledica, ki se je tisti, ki živijo v božji milosti, ne bojijo.

Če te kdaj vznemirja misel na našo sestro smrt, ker vidiš svojo majhnost, se opogumi in pomisli: Kakšno bo to nebo, ki nas čaka, ko se bo vsa lepota in veličina, vsa neskončna sreča in ljubezen Boga izlila v ubogo glineno posodo človeškega bitja ter jo večno nasičevala z vedno novo blaženostjo?

Kako se ob trčenju z grenko nepravičnostjo tega življenja poštena duša veseli, ko pomisli na večno Pravičnost svojega večnega Boga!

— In kljub poznavanju lastne bede ji z učinkovito željo uide Pavlov vzklik: “Non vivo ego” — zdaj ne živim jaz, Kristus živi v meni in živel bo večno.

Kako zadovoljen mora biti ob smrti človek, potem ko je junaško živel vse trenutke svojega življenja! — To ti lahko zagotovim, ker sem bil priča veselju ljudi, ki so se dolga leta z vedro nepotrpežljivostjo pripravljali na to srečanje.

Prosi, da se nihče izmed nas ne bi izneveril Gospodu. — Ne bo težko, če se ne bomo obnašali neumno. Kajti naš Oče Bog v vsem pomaga; celo s tem, da to naše pregnanstvo na svetu napravi časovno omejeno.

Misel na smrt ti bo pomagala gojiti krepost ljubezni, kajti morda je prav ta trenutek sožitja zadnji, ki ga boš preživel s tem ali z onim … Ti ali oni, ali pa jaz, lahko preminemo kadarkoli.

Po Bogu hrepeneča duša je govorila: Še sreča, da ljudje nismo večni!

Zamislil sem se ob tisti novici: enainpetdeset milijonov ljudi umre na leto; sedemindevetdeset na minuto. Ribič — to je povedal že Učitelj — meče svoje mreže v morje, nebeško kraljestvo je podobno ribiški mreži … in tam bodo izbrani dobri; in slabi, tisti, ki ne izpolnjujejo pogojev, za zmeraj zavrženi! Enainpetdeset milijonov jih umre na leto, sedemindevetdeset na minuto. Povej to tudi drugim.

S telesom in dušo se je naša Mati povzpela v nebo. Ponavljaj ji, da se kot otroci nočemo ločiti od nje … In uslišala te bo!