“Non habemus hic manentem civitatem” — naše dokončno bivališče ni na tem svetu. — In da tega ne bi pozabili, se včasih ta resnica na surov način pojavi ob smrtni uri: nerazumevanje, preganjanje, prezir … — Vedno pa samota, kajti — čeprav okrog nas ne manjka ljubeznivosti — vsakdo umre sam.

— Znebimo se že zdaj vseh vezi! Neprestano se pripravljajmo na tisti korak, ki nas bo popeljal v večno navzočnost presvete Trojice.