Žal mi je bilo tistega vodstvenega človeka. Slutil je obstoj nekaterih problemov, ki so po drugi strani v življenju razumljivi …, pa se je prestrašil in se vznejevoljil, ko so mu to sporočili. Raje ni vedel zanje, raje je živel v polovični luči ali somraku svojih predstav, da bi ostal miren.

Svetoval sem mu, naj se jih loti s surovostjo in jasnostjo, ravno zato, da bi prenehali obstajati, ter mu zagotovil, da bo potem zares živel v resničnem miru.

Ti ne rešuj problemov, lastnih ali tujih, s tem, da jih ne upoštevaš: to bi bila udobnost, lenoba, odpiranje vrat za delovanje hudiča.