Popoldansko molitev sva opravila sredi polja, nočilo se je že. Za nevednega opazovalca je bil vtis gotovo nekoliko nenavaden: sedela sva na tleh, v tišini, ki jo je prekinjalo samo branje kakšne točke za meditacijo.

Tista molitev pod milim nebom, v “vztrajanju” za vse, ki so bili z nami, za Cerkev, za duše, je bila nebu prijetna in rodovitna. Katerikoli kraj je primeren za to srečanje z Bogom.