166

V tvojem življenju sta dve stvari, ki se ne ujemata: glava in čustva.

Razum — razsvetljen po veri — ti jasno kaže ne le pot, temveč tudi razliko med junaškim in neumnim načinom, s katerim jo lahko prehodiš. Predvsem postavlja predte veličino in božansko lepoto nalog, ki jih Trojica prepušča našim rokam.

Čustva se po drugi strani oprijemajo vsega, kar zaničuješ, celo v trenutku, ko vidiš, da je zaničevanja vredno. Zdi se, kot da bi tisoč malenkosti čakalo na kakršnokoli priložnost, in čim tvoja volja — zaradi fizične utrujenosti ali zaradi izgube nadnaravnega pogleda — oslabi, se te drobnarije nakopičijo in se razburkajo v tvoji domišljiji, dokler ne postavijo cele gore, ki te tlači in ti jemlje pogum: zapreke pri delu; upiranje pokorščini; pomanjkanje sredstev; sijaj brezskrbnega življenja, ki se zasveti le za hip; majhne in velike ostudne skušnjave; vzgibi pretirane čustvenosti; napor; grenek okus duhovne povprečnosti … Včasih pa tudi strah: strah, ker veš, da Bog hoče, da si svet, vendar nisi.

Dovoli mi, da ti povem na surov način. Več kot dovolj “razlogov” imaš, da se obrneš nazaj, in premalo odločnosti, da bi odgovoril na milost, ki ti jo On naklanja, ker te je poklical, da bi bil drugi Kristus, “ipse Christus!” — sam Kristus. Pozabil si na Gospodov opomin apostolu: “Dovolj ti je moja milost!” ki potrjuje, da če hočeš, zmoreš.

Navedki iz Svetega pisma
Ta točka v drugem jeziku