Ponižnost

“Molitev” je ponižnost človeka, ki priznava svojo globoko bedo in veličino Boga, h kateremu se obrača in ga časti, tako da vse pričakuje od Njega in ničesar od samega sebe.

“Vera” je ponižnost razuma, ki se odpove lastni presoji in se prepusti razsodbam in oblasti Cerkve.

“Pokorščina” je ponižnost volje, ki se podvrže tujemu hotenju zaradi Boga.

“Čistost” je ponižnost mesa, ki se podredi duhu.

Zunanje “mrtvičenje” je ponižnost čutov. “Pokora” je ponižnost vseh strasti, žrtvovanih Gospodu.

— Ponižnost je resnica na poti asketskega boja.

Velika stvar je zavedati se svoje ničnosti pred Bogom, kajti tako je.

“Učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen …” Jezusova ponižnost! … Kako poučno za tebe, ki si ubogo orodje iz blata! On — vedno usmiljeni — te je dvignil in tvoji zastonj povzdignjeni nizkotnosti dal sijaj sonca milosti. Ti pa si tolikokrat prikril svoj napuh pod krinko dostojnosti, pravičnosti …! In koliko priložnosti za učenje od Učitelja si zapravil, ker jih nisi znal napraviti nadnaravne.

Te depresije, ker vidiš ali ker odkrijejo tvoje pomanjkljivosti, niso utemeljene …

— Prôsi za resnično ponižnost.

Dovoli mi, da te med drugimi spomnim na nekatere očitne znake za pomanjkanje ponižnosti:

— misliti, da je to, kar narediš ali poveš, narejeno ali povedano bolje v primerjavi z drugimi;

— hoteti, da bi bilo vedno po tvojem;

— prepirati se, kadar nimaš prav, ali — kadar imaš prav — vztrajati trmasto in na grob način;

— podajati svoje mnenje, brez da bi te za to vprašali in ne da bi to zahtevala ljubezen;

— prezirati stališče drugih;

— ne gledati na vse svoje darove in dobre lastnosti kot na nekaj sposojenega;

— ne priznati, da si nevreden kakršnekoli časti in spoštovanja, celo zemlje, po kateri hodiš, in stvari, ki jih poseduješ;

— navajati v pogovorih samega sebe kot zgled;

— govoriti slabo o samem sebi, da bi si o tebi ustvarili dobro mnenje ali ti oporekali;

— opravičevati se, kadar te grajajo;

— prikriti voditelju kakšno ponižujočo napako, da ne bi izgubil dobrega mnenja o tebi;

— z zadovoljstvom poslušati, ko te hvalijo, ali se veseliti, ker so o tebi govorili dobro;

— biti žalosten, ker so drugi bolj cenjeni od tebe;

— odklanjati izvrševanje nižjih opravil;

— prizadevati ali želeti si, da bi izstopal;

— v pogovorih namigovati z besedami lastne hvale ali z besedami, ki razkrivajo tvojo poštenost, bistrost ali spretnost, tvoj strokovni ugled …;

— sramovati se, ker nimaš določenih dobrin …

Biti ponižen ni enako kot živeti v tesnobi ali strahu.

Bežimo od tiste lažne ponižnosti, ki se imenuje udobje.

Peter mu reče: Gospod! Ti mi noge umivaš? Jezus odgovori: Tega, kar jaz delam, ti zdaj še ne razumeš; a spoznal boš pozneje. Peter vztraja: Nikoli ne boš Ti umival nog meni. Jezus mu je odvrnil: Če te ne umijem, ne boš imel deleža z menoj. Simon Peter se vda: Gospod, ne samo noge, ampak tudi roke in glavo.

Ob klicu k celotni, popolni izročitvi brez omahovanja, se mnogokrat upiramo z neko lažno skromnostjo, kakor je bila Petrova … Ko bi le bili tudi srčni ljudje, kot apostol! Peter ne dovoli nikomur, da bi Jezusa ljubil bolj kot on. Ta ljubezen vodi do takšnega odziva: Tukaj sem! Umij mi roke, glavo, noge! Popolnoma me očisti, saj se hočem izročiti Tebi brez zadržkov.

Zate prepišem besede iz nekega pisma: “Navdušuje me evangeljska ponižnost. Vendar me spravlja v jezo omejena in nezavedna boječnost nekaterih kristjanov, ki tako jemljejo ugled Cerkvi. Njih je moral imeti pred očmi tisti ateistični pisec, ko je rekel, da je krščanska morala morala sužnjev …” Resnično smo služabniki: služabniki, povzdignjeni na položaj božjih otrok, ki se nočejo obnašati kot sužnji strasti.

Prepričanje, da si iz “slabega testa” — spoznanje samega sebe — ti bo dalo nadnaravni odziv, ki bo vedno bolj ukoreninjal veselje in mir v tvoji duši ob soočenju s ponižanjem, prezirom, obrekovanjem …

— Po tvojem “fiat” — Gospod, kar Ti hočeš — bo tvoje razmišljanje v teh primerih moralo biti takšno: “Samo to je rekel? Vidi se, da me ne pozna; drugače ne bi odnehal tako hitro.”

Ker si prepričan, da si zaslužiš slabšega ravnanja, boš čutil hvaležnost do tistega človeka in se veselil v tem, kar bi drugemu povzročalo trpljenje.

Kolikor višji je kip, toliko hujši in nevarnejši je potem udarec pri padcu.

Prihajaj k duhovnemu vodstvu z vedno večjo ponižnostjo in točno, kar je prav tako ponižnost.

Pomisli — ne motiš se, kajti tam ti govori Bog —, da si kot majhen, iskren (!) otrok, ki ga učijo govoriti, brati, prepoznavati rože in ptiče, živeti veselje in žalost ter paziti, kam stopa.

“Še vedno sem ubogo bitje,” mi praviš.

Toda prej, kadar si to ugotovil, ti je bilo na trenutke hudo! Sedaj se brez navajenosti in popuščanja privajaš na to, da se nasmehneš in znova začneš svoj boj z naraščajočim veseljem.

Če si razumen, ponižen, si verjetno opazil, da se učenje nikoli ne konča … V življenju se dogaja prav isto; tudi najbolj učeni se morajo še kaj naučiti, vse do konca svojega življenja; drugače prenehajo biti učeni.

Dobri Jezus, če naj bom apostol, me moraš napraviti zelo ponižnega.

Sonce ovije v svetlobo vse, česar se dotakne; Gospod, napolni me s svojo jasnostjo, pobožanstvi me; naj se poistovetim s tvojo čudovito voljo, da bi se spremenil v orodje, ki si ga želiš … Daj mi svojo norost ponižanja: tisto, ki te je privedla do rojstva v uboštvu, do dela brez blišča, do sramotnega umiranja, ko si bil z žeblji pribit na les, do izničenja v tabernaklju.

— Naj se spoznam. Naj se spoznam in naj te spoznam. Tako ne bom nikdar izpred oči izgubil svojega niča.

Samo neumni so trmoglavi: zelo neumni, zelo trmoglavi.

Ne pozabi, da v človeških zadevah lahko imajo prav tudi drugi: gledajo na isto vprašanje, vendar z drugega zornega kota, v drugi luči, v drugi senci, v drugih okvirih.

— Samo v veri in morali obstaja neizpodbitna sodba: sodba naše matere Cerkve.

Kako dobro je, če človek zna popraviti svojo napako! … In kako malo jih je, ki se naučijo te znanosti!

Preden se pregrešiš zoper ljubezen, popusti: ne upiraj se, če je le mogoče … Bodi ponižen kot trava, ki se potlači ne glede na nogo, ki jo pohodi.

Do spreobrnitve se vzpnemo s ponižnostjo, po poti uklonitve samega sebe.

Pravil si mi: “Treba je obglaviti ta “jaz”! …” — Toda, kako je težko! Mar ne?

Mnogokrat se je treba prisiliti, da bi se ponižali in Gospodu zares ponovili: “Serviam!” — Služil ti bom.

“Memento, homo, quia pulvis es …” — spomni se, človek, da si prah … — Če si prah, zakaj te potem muči, da te teptajo?

Po stezi ponižnosti pridemo, kamorkoli hočemo …, predvsem pa v nebesa.

Zanesljiva pot ponižnosti je premišljevati, kako kljub pomanjkanju talenta, ugleda in premoženja moremo biti učinkovita orodja, če se zatečemo k Svetemu Duhu, da nam podeli svoje darove.

Apostoli, četudi jih je Jezus poprej tri leta poučeval, so prestrašeni pobegnili pred Kristusovimi sovražniki. Vendar pa so se po binkoštih pustili bičati in zapirati v ječo ter so na koncu dali življenje v pričevanje za svojo vero.

Res je, da nihče ne more misliti, da ima vztrajnost zagotovljeno … Toda ta negotovost je razlog več za ponižnost in očiten dokaz za našo svobodo.

Čeprav si tako majhna stvar, te je Bog uporabil in te še naprej uporablja za plodovita dela njemu v slavo.

— Ne napihuj se. Pomisli: kaj bi o sebi reklo jekleno ali železno orodje, ki ga umetnik uporablja za vdelovanje zlatih draguljev in izbranih kamnov?

Kaj je več vredno: kilogram zlata ali kilogram bakra? … Pa je vseeno v mnogih primerih baker koristnejši in boljši od zlata.

Tvoj poklic — božji klic — je v tem, da vodiš, pritegneš, služiš, da si voditelj. Če se ti iz lažne ali slabo razumljene ponižnosti osamiš in se zapreš v svoj kot, potem ne izpolnjuješ svoje dolžnosti kot božje orodje.

Kadar te Gospod uporabi, da bi razlil svojo milost na duše, se spomni, da ti nisi drugega kot ovoj na darilu: papir, ki se raztrga in vrže proč.

“Quia respexit humilitatem ancillae suae” — kajti ozrl se je na nizkost svoje služabnice …

— Vsak dan sem bolj prepričan, da je pristna ponižnost nadnaravna osnova vseh kreposti!

Pogovarjaj se z našo Gospo, da bi nas ona izurila v hoji po tej stezi.

Navedki iz Svetega pisma
Navedki iz Svetega pisma
Navedki iz Svetega pisma
Navedki iz Svetega pisma
To poglavje v drugem jeziku