Srce

Da bi dosegli srečo, ni potrebno udobno življenje, temveč zaljubljeno srce.

Po dvajsetih stoletjih moramo s polno gotovostjo razglašati, da Kristusov duh ni izgubil svoje odrešilne moči, edine, ki poteši hrepenenja človeškega srca. — Za začetek vnesi to resnico v svoje srce, ki bo ves čas nemirno — kot je zapisal sveti Avguštin —, dokler ga popolnoma ne položiš v Boga.

Ljubiti pomeni … gojiti eno sámo misel, živeti za ljubljeno osebo, ne pripadati sebi, biti srečno in svobodno, z dušo in srcem, podvržen volji drugega … in istočasno svoji volji.

Še vedno ne ljubiš Gospoda kot skopuh svoje bogastvo, kot mati svojega otroka …, še vedno preveč skrbiš za samega sebe in za svoje drobnarije! Kljub temu pa opažaš, da je Jezus že postal nepogrešljiv v tvojem življenju …

— Torej, ko boš popolnoma odgovoril na njegov klic, bo nepogrešljiv tudi v vsakem od tvojih dejanj.

Glasno zavpij k njemu, kajti to vpitje je norost zaljubljenca: Gospod, čeprav te ljubim …, mi ne zaupaj! Priveži me k sebi, vsak dan bolj!

Ne dvomi: srce je bilo ustvarjeno za ljubezen. Postavimo torej našega Gospoda Jezusa Kristusa v vse naše ljubezni. Drugače se prazno srce maščuje in se napolni z najbolj zaničevanja vrednimi nizkotnostmi.

Ni bolj človeškega srca kot je srce bitja, v katerem prekipeva nadnaravni čut. Pomisli na sveto Marijo, ki je polna milosti, Hči Boga Očeta, Mati Boga Sina, Nevesta Boga Svetega Duha: v njenem srcu je dovolj prostora za vse človeštvo brez razlikovanja in zapostavljanja. — Vsakdo je njen sin, njena hči.

Kadar imajo ljudje zelo majhno srce, se zdi, da hranijo svoja hrepenenja v bednem in odmaknjenem predalu.

Pri stikih z ljudmi, ki te obdajajo, se moraš vsak dan obnašati zelo razumevajoče, zelo ljubeznivo, obenem pa — to je jasno — s potrebno odločnostjo; drugače se razumevanje in ljubezen spremenita v sokrivdo in sebičnost.

Brez lažne ponižnosti je pravil tisti naš prijatelj: “Ni se mi bilo treba učiti odpuščati, ker me je Gospod naučil ljubiti.”

Odpuščati. Odpuščati iz vsega srca in brez sence zamere! To je vedno dobro in plodovito ravnanje.

— To je bila Kristusova drža, ko je bil pribit na križ: “Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo,” in od tam je prišla tvoja in moja rešitev.

Zelo te je razžalostila prav nič krščanska pripomba tistega človeka: “Odpuščaj svojim sovražnikom,” ti je pravil, “ne moreš si predstavljati, kako jih to razbesni!”

— Nisi se mogel zadržati in si mirno odvrnil: “Nočem zamenjati ljubezni s poniževanjem bližnjega. Odpuščam zato, ker ljubim in hlepim po posnemanju Učitelja.”

Obzirno se izogibaj vsemu, kar bi lahko ranilo srce drugega.

Zakaj moraš izmed desetih načinov, kako reči “ne”, vselej izbrati najbolj antipatičnega? — Krepost ne želi raniti.

Glej: Boga moramo ljubiti ne samo s svojim srcem, ampak tudi z “Njegovim” in s srcem vsega človeštva vseh časov …, sicer nam ne bo uspelo odgovoriti na njegovo ljubezen.

Boli me, da tisti, ki so se izročili Bogu, dajejo vtis ali povod za to, da jih imajo za samotarje. Ko pa imajo vendar najvišjo ljubezen! — Samotarji bodo postali, če ne znajo ljubiti Njega, ki toliko ljubi.

Nekdo je srce primerjal z mlinom, ki ga poganja veter ljubezni, strasti …

Dejansko lahko ta “mlin” melje pšenico, ječmen, gnoj … — Odvisno je od nas!

Hudič — oče laži in žrtev svojega napuha — skuša oponašati Gospoda celo v tem, kako pridobiva svoje ljudi. Si opazil? Ravno tako kot se Bog poslužuje ljudi, da bi reševal duše in jih vodil k svetosti, tako satan uporablja druge ljudi, da bi oviral to delo in bi jih celo pogubil. In — ne prestraši se — na enak način kot Jezus za orodje poišče najbližje osebe — sorodnike, prijatelje, kolege itd. —, tudi hudič pogosto poskuša nagniti tista najdražja bitja, da bi jih zavedel v zlo.

Zatorej, če se krvne vezi spremenijo v zvezanost, ki ti onemogoča slediti božjim potem, jih odločno presekaj. In morda bo tvoja odločnost razvezala tudi tiste, ki so bili ujeti v Luciferjeve mreže.

Hvala, moj Jezus! Ker si hotel postati pravi človek, z ljubečim in nadvse ljubeznivim srcem, ki ljubi vse do smrti in trpi; ki ga navdajata veselje in bolečina; ki se navdušuje nad človeškimi potmi in nam pokaže tisto, ki vodi v nebo; ki se junaško podvrže dolžnosti in ga vodi usmiljenje; ki bedi nad revnimi in nad bogatimi; ki skrbi za grešnike in za pravične …

— Hvala, moj Jezus, in daj nam srce po meri svojega Srca!

Prosi Jezusa, naj ti podeli ljubezen kakor ogenj očiščenja, kjer bo tvoje ubogo meso — tvoje ubogo srce — zgorelo, se očistilo vse zemeljske bede … In ko bo izpraznjeno samega sebe, ga bo napolnil On. Prosi ga, naj ti podeli radikalen odpor do posvetnega: naj bo tvoja opora samo ljubezen.

Zelo jasno si videl svoj poklic — ljubiti Boga —, vendar samo z glavo. Zagotavljaš mi, da si na svojo pot prenesel srce …, toda včasih se raztreseš in se poskušaš celo ozirati nazaj: znak, da ga nisi prenesel docela. — Bodi bolj rahločuten!

“Prišel sem,” tako se izraža Učitelj, “da postavim človeka proti njegovemu očetu, hčer proti njeni materi, snaho proti njeni tašči …”

Z izpolnjevanjem tega, kar On od tebe zahteva, boš pokazal, da jih resnično ljubiš. Zato se ne skrivaj za ščit ljubezni do njih — ki mora biti popolna — ob uri svoje osebne žrtve. Drugače, verjemi mi, postavljaš pred ljubezen do Boga ljubezen do svojih staršev; in pred ljubezen do svojih staršev svoje samoljubje.

— Ali sedaj globlje razumeš skladnost evangeljskih besed?

Srce! Od časa do časa se, brez da bi se ji mogel izogniti, zariše senca človeške luči, okoren spomin, žalosten, “neotesan” …

— Zateci se takoj k tabernaklju, fizično ali v duhu, in vrnil se boš k luči, k veselju, k Življenju.

Pogostost, s katero obiskujemo Gospoda je odvisna od dveh dejavnikov: od vere in od srca; videti resnico in jo ljubiti.

Ljubezen se krepi tudi z zatajevanjem in z mrtvičenjem.

Če bi imel veliko srce in malo več iskrenosti, se ne bi ustavljal ob tem, da mrtvičiš, niti se ne bi čutil mrtvičenega … zaradi neznatnih podrobnosti.

Če se razjeziš — včasih je to dolžnost, drugič je hiba —, naj traja le nekaj minut. Poleg tega pa vedno z ljubeznijo: ljubeznivo!

Grajati? … Pogosto je potrebno. Toda tako, da pokažeš, kako se napaka popravi. Nikdar zato, da bi dal duška svojemu slabemu značaju.

Kadar je potrebno koga popraviti, je treba ravnati jasno in ljubeznivo; z nasmehom na ustnicah, če je to primerno. Nikoli — ali zelo poredko — na silovit način.

Se čutiš kot varuh dobrega in absolutne resnice in ti zaradi tega pripada osebni naziv ali pravica, da izkoreniniš zlo za vsako ceno?

— Po tej poti ne boš nič opravil: samo zaradi Ljubezni in z ljubeznijo! Spomni se, da ti je Ljubezen veliko odpustila in ti še odpušča.

Ljubi dobre, ker ljubijo Kristusa … — In ljubi tudi tiste, ki ga ne ljubijo, ravno zaradi te njihove nesreče …, in še posebej zato, ker On ljubi tako ene kot druge.

Ljudje tiste dežele — tako oddaljene od Boga, tako zmedene — so te spomnili na Učiteljeve besede: “So kot ovce brez pastirja.”

— In začutil si, da tudi tebi srce navdaja sočutje … Odloči se na mestu, ki ga zasedaš, dati življenje v žgalno daritev za druge.

Ubogi, je dejal tisti naš prijatelj, so moja najboljša duhovna knjiga in glavni namen mojih molitev. Trpim zaradi njih in z njimi trpim zaradi Kristusa. In ker trpim, razumem, da ga ljubim in da jih ljubim.

Ko božjo ljubezen prenesemo v prijateljstvo, se to nagnjenje prečisti, zraste, postane duhovno; ker zgori nesnaga, sebični pogledi, pretirano meseni razmisleki. Ne pozabi: božja ljubezen bolje ureja naša nagnjenja, jih očiščuje, brez da bi jih omejevala.

Ta položaj te žge: približal se ti je Kristus, ko nisi bil nič drugega kot beden gobavec! Do tedaj si gojil samo eno dobro lastnost: velikodušno zanimanje za druge. Po tistem srečanju si dosegel milost, da v njih vidiš Jezusa, zaljubil si se v Njega in sedaj ga ljubiš v njih … in zdi se ti zelo majhna stvar — prav imaš! — tisti altruizem, ki te je prej spodbujal, da si bližnjemu storil kakšno uslugo.

Navadi se svoje ubogo srce polagati v sladko in brezmadežno Marijino Srce, da ti ga očisti tolikšne nesnage in te popelje k presvetemu in usmiljenemu Jezusovemu Srcu.