Osebnost

Gospod potrebuje trdne in drzne duše, ki se ne pogajajo s povprečnostjo in z zanesljivim korakom prodirajo v vsa okolja.

Veder in uravnotežen značaj, neupogljiva volja, globoka vera in goreča pobožnost: nepogrešljive značilnosti božjega otroka.

Iz samih kamnov more Gospod obuditi Abrahamove sinove … Toda moramo si prizadevati, da kamen ne bo krhek. Iz trdne skale, pa čeprav je brezoblična, je lažje izdelati čudovit klesanec.

Apostol ne sme ostati na ravni povprečnega bitja. Bog ga kliče, da deluje kot nosilec človeškosti in prenašalec večne novosti. — Zaradi tega mora apostol biti dolgotrajno, potrpežljivo in junaško oblikovana duša.

Vsak dan odkrivam v sebi nove stvari, mi praviš … Pa ti odgovarjam: sedaj se začenjaš spoznavati.

Kadar človek ljubi zares …, se vedno najdejo drobne priložnosti, da bi ljubil še bolj.

Bilo bi žalostno, če bi kdo ob pogledu na katoličane v družbenem življenju zaključil, da se gibljejo plašno in sklonjene glave.

Ne smemo pozabiti, da je naš Učitelj bil — in je! — “perfectus Homo” — popoln Človek.

Če ti je Gospod dal dobro lastnost — ali spretnost —, ni samo zato, da bi jo užival ali se z njo šopiril, temveč da bi jo z ljubeznijo razprostrl v služenje bližnjemu.

— A kdaj boš našel boljšo priložnost za služenje kot sedaj, ko živiš ob tolikih dušah, ki s teboj delijo ravno tvoj ideal?

Kako je mogoče ob pritisku in vplivu materializiranega, hedonističnega sveta, brez vere … zahtevati in upravičiti svobodo, da ne mislimo kot “oni”, da ne delamo kot “oni”? …

— Božjemu otroku ni treba prositi za to svobodo, ker nam jo je enkrat za vselej že pridobil Kristus. Vendar jo mora braniti in izkazovati v vsakem okolju. Le tako bodo “oni” razumeli, da naša svoboda ni omejena zaradi okolice.

Tvoji sorodniki, tvoji kolegi, tvoji prijatelji opažajo spremembo in se zavedajo, da pri tebi ne gre za trenutno prehodno stanje, da nisi več isti.

— Ne skrbi, pojdi naprej! Izpolnjuje se tisti “vivit vero in me Christus” — sedaj v tebi živi Kristus.

Ceni tiste, ki ti znajo reči “ne”. Poleg tega pa jih prosi, naj ti pojasnijo svojo odklonitev, da se kaj naučiš … ali da jih popraviš.

Prej si bil pesimist, neodločen, apatičen. Sedaj si se popolnoma spremenil: čutiš se drznega, optimističnega, gotovega samega sebe …, kajti nazadnje si se odločil iskati svojo oporo samo v Bogu.

Žalosten je položaj človeka s sijajnimi človeškimi krepostmi, ki pa je popolnoma brez nadnaravnega pogleda: saj bo tiste kreposti uporabljal samo za svoje zasebne cilje. — Premišljuj o tem.

Zate, ki si želiš oblikovati katoliško, vesoljno miselnost, prepišem nekaj značilnosti:

— širina obzorja in odločna poglobitev v to, kar je večno živega v katoliški pravovernosti;

— pravilna in zdrava skrb — nikdar lahkomiselnost — za obnavljanje naukov, značilnih za tradicionalno misel v filozofiji in interpretaciji zgodovine …;

— skrbna pozornost do usmeritev sodobne znanosti in misli;

— ter pozitiven in odprt pristop glede sedanjega preoblikovanja družbenih struktur in oblik življenja.

Naučiti se moraš tega, da drugim na ljubezniv način pokažeš svoje nestrinjanje, kadar je to potrebno, brez da bi postal antipatičen.

Z božjo milostjo in dobro izobrazbo lahko dosežeš, da te bodo razumeli v okolju grobih …

— Oni ti bodo le stežka sledili, če ti manjka “dar jezikov”, sposobnost in prizadevanje, da bi dosegel njihov razum.

Vljudni moramo biti vedno, do vseh. Vendar še posebej do tistih, ki nastopajo kot nasprotniki — ti ne imej sovražnikov —, kadar jih skušaš izvleči iz njihove zmote.

Kajne da ti je zbudil sočutje razvajeni otrok? — Torej … ne ravnaj tako dobro s seboj! Ne razumeš, da se boš pomehkužil?

— Sicer pa, ali ne veš, da so najbolj dišeče rože tiste, ki rastejo v divjini, ki so izpostavljene suši in neurju?

Prišel bo zelo visoko, pravijo, a njegova prihodnja odgovornost se zdi strašljiva. — Nihče mu ne priznava nobenega nesebičnega dela, niti ene primerne besede, niti enega plodovitega spisa.

— Vedno daje občutek, da je zatopljen v globoko tuhtanje, četudi je znano, da ni nikoli gojil idej, o katerih naj bi razmišljal. — Na njegovem obrazu in vedenju je videti resnobo mule in to mu daje sloves razumnega …

— Prišel bo zelo visoko! Toda sprašujem se: kaj bo lahko učil druge, kako in v čem jim bo služil, če mu ne pomagamo, da se spremeni?

Pikolovec razlaga preprostost in ponižnost učenega kot nevednost.

Ne bodi izmed tistih, ki prejmejo ukaz in takoj premišljujejo, kako bi ga spremenili … — Rekli bi, da imajo premočno “osebnost”! Zato ločujejo, ali pa rušijo.

Izkušnja, tolikšno poznavanje sveta, branje med vrsticami, pretirana bistroumnost, kritični duh … Vse to, kar te je v tvojih razmerjih in poslih odpeljalo predaleč, do tega, da si postal nekoliko ciničen; ves ta “pretirani realizem” — ki je pomanjkanje nadnaravnega duha — je zasedel celó tvoje notranje življenje. — Ker nisi bil preprost, si včasih postal hladen in krut.

V bistvu si dober fant, vendar misliš, da si Machiavelli. — Spomni se, da se v nebesa pride kot pošten in dober človek, ne pa kot nadležen spletkar.

Občudovanja vredna je ta tvoja dobra volja … Toda obrniti vse, vse … v šalo — priznaj mi to! — pomeni iti predaleč. — Resničnost je precej drugačna: ker ti manjka volje, da bi svoje stvari vzel resno, upravičuješ samega sebe z norčevanjem iz drugih, ki so boljši kot ti.

Ne zanikam, da si bister. Toda neurejena strastnost te pripelje do tega, da delaš kot neumnež.

Ta neuravnoteženost tvojega značaja! — Tvoja klaviatura je pokvarjena: zelo dobro ti uspejo visoke in nizke note …, ne zvenijo pa tiste v sredini, note običajnega življenja, ki jih navadno poslušajo drugi.

Naj ti bo tole v poduk. — Tistemu plemenitemu možu, učenemu in trdnemu, sem ob neki znameniti priložnosti omenil, kako je zaradi obrambe neke svete zadeve, ki so jo izpodbijali “dobri”, tvegal — bil je na tem, da ga izgubi — visok položaj v svetu. — Z glasom, polnim človeške in nadnaravne resnobe, ki je preziral zemeljske časti, mi je odvrnil: “To, kar tvegam, je moja duša.”

Diamant se brusi z diamantom … in duše z dušami.

“Na nebu se je prikazalo veliko znamenje: žena, ogrnjena s soncem, in luna pod njenimi nogami, na njeni glavi pa venec dvanajstih zvezd.” — Da bi ti in jaz in vsi živeli v gotovosti, da ni ničesar, kar bi osebnost tako izpopolnilo, kot jo izpopolni odgovor na milost.

— Prizadevaj si posnemati Devico Marijo pa boš mož — ali žena — kot je treba.