Boji

Vsi ne morejo postati bogati, modri, slavni … Vendar pa smo vsi — da, “vsi” — poklicani, da postanemo sveti.

Zvestoba do Boga zahteva boj. In sicer boj iz bližine, mož proti možu — stari človek in božji človek —, podrobnost za podrobnostjo, brez omahovanja.

Preizkušnja, tega ne zanikam, postaja pretrda: hoditi moraš navkreber, “na silo”.

— Kaj ti svetujem? — Ponavljaj: “Omnia in bonum!” Karkoli se zgodi, “karkoli se mi zgodi”, je v moje dobro … Zatorej — to je sklep na mestu — sprejmi tisto, kar se ti zdi tako težko, kakor sladko stvarnost.

Danes ni dovolj biti dober moški ali ženska. — Poleg tega ni dovolj dober, kdor je zadovoljen zgolj s tem, da je skoraj … dober: treba je biti “revolucionaren”.

Ob soočenju s hedonizmom, s poganskim in materialističnim tovorom, ki nam ga ponujajo, hoče Kristus nekonformiste, upornike ljubezni!

Svetost, resnično prizadevanje, da bi jo dosegli, ne pozna premora niti počitnic.

Nekateri se vse življenje obnašajo tako, kot da bi Gospod o izročitvi in poštenem ravnanju govoril le tistim, ki jim to ni težko — takšni ljudje ne obstajajo! —, ali tistim, ki se jim ni treba boriti.

Pozabljajo, da je vsem Jezus rekel: Božje kraljestvo se osvaja s silo, s svetim bojem vsakega trenutka.

Kako si mnogi prizadevajo za reforme!

Ali ne bi bilo bolje, če bi se reformirali mi vsi, vsakdo, da bi zvesto izpolnjevali, kar je ukazano?

Čofotaš v skušnjavah, spravljaš se v nevarnost, igraš se s pogledom in z domišljijo, pogovori o … neumnostih. — Potem pa se prestrašiš, ker te napadajo dvomi, pomisleki, zmeda, žalost, malodušje.

— Priznati mi moraš, da nisi preveč dosleden.

Po začetnem navdušenju se je pričelo omahovanje, neodločnost, bojazni. — Skrbi te študij, družina, ekonomsko vprašanje, predvsem pa misel, da ne zmoreš, da morda nisi koristen, da ti manjka življenjskih izkušenj.

Za premagovanje teh bojazni — skušnjav hudiča ali pomanjkanja tvoje velikodušnosti! — ti bom dal zanesljivo sredstvo: “preziraj jih”, izbriši te misli iz svojega spomina. To je odločno oznanjal že Učitelj pred dvajsetimi stoletji: “Ne oziraj se nazaj!”

V svoji duši moramo gojiti resnično grozo do greha. Gospod — ponavljaj s skesanim srcem —, naj te ne žalim več!

Vendar se ne prestraši, ko občutiš breme ubogega telesa in človeških strasti; bilo bi neumno in otročje naivno, če bi sedaj ugotovil, da “to” obstaja. Tvoja beda ni ovira, temveč spodbuda, da bi se bolj združil z Bogom, da bi ga stalno iskal, kajti On nas očiščuje.

Če domišljija kipi okoli tebe, ustvarja varljive položaje, okoliščine, ki se navadno ne skladajo s tvojo potjo, te neumno raztresajo, te ohlajajo in oddaljujejo od božje navzočnosti. — Nečimrnost.

Če se domišljija vrti okrog drugih, zlahka zapadeš v zmoto, da sodiš — kadar to ni tvoje poslanstvo — ter na pritlehen in neobjektiven način razlagaš njihovo vedenje. — Predrzne sodbe.

Če domišljija obletava tvoje talente in način govorjenja ali vzdušje občudovanja, ki ga prebujaš v drugih, se izpostavljaš temu, da izgubiš pravilni namen in daješ povod za napuh.

Pustiti domišljiji prosto pot navadno pomeni izgubo časa, vendar poleg tega odpre vrata celi vrsti hotenih skušnjav, kadar je človek ne obvlada.

— Ne opuščaj notranjega mrtvičenja niti za en dan!

Ne bodi mi tako neumno naiven in ne misli, da moraš trpeti skušnjave kot zagotovilo, da si trden na poti. Bilo bi tako, kot če bi želel, naj ti ustavijo srce, da bi ti dokazali, da hočeš živeti.

Ne vstopaj v dialog s skušnjavo. Dovoli, da ti ponovim: bodi dovolj pogumen, da zbežiš; in močan, da se ne poigravaš s svojo šibkostjo in premišljuješ, do kod lahko greš. Presekaj, brez popuščanja!

Nobenega opravičila nimaš. Krivda je samo tvoja. Če veš — saj se dovolj poznaš —, da po tisti poti — s tistim branjem, s tisto družbo, … — lahko končaš v prepadu, zakaj še naprej trmasto vztrajaš pri misli, da je to morda priložnost, ki pripomore k tvoji izobrazbi in zori tvojo osebnost?

Temeljito spremeni svoj načrt, četudi to zate pomeni več napora, manj razvedrila na razpolago. Čas je že, da se obnašaš kot odgovorna oseba.

Gospoda zelo boli brezvestnost tolikih ljudi, ki se ne trudijo za izogibanje premišljenim malim grehom. To je normalno — si mislijo in se upravičujejo —, saj se nam takšni prestopki vsem dogajajo!

Dobro me poslušaj: večina tiste drhali, ki je obsodila Kristusa in ga usmrtila, je prav tako pričela samo z vzklikanjem — tako kot drugi! —, s prihodom na vrt Getsemani — skupaj z drugimi! …

Nazadnje, spet pod pritiskom tega, kar so delali “vsi”, niso znali ali niso hoteli stopiti nazaj … in so križali Jezusa!

— Sedaj, po dvajsetih stoletjih, se še vedno nismo naučili.

Vzponi in padci. Veliko — preveč! — je v tebi vzponov in padcev.

Razlog je jasen: doslej si živel lahko življenje in nočeš razumeti, da je med “želeti” in “izročiti se” znatna razdalja.

Ker boš prej ali slej nujno zadel ob očitnost lastne osebne bede, te želim posvariti pred nekaterimi skušnjavami, ki ti jih bo hudič takrat podtikal in ki jih moraš takoj pregnati: misel, da je Bog pozabil nate, da je tvoja poklicanost k apostolatu prazna, ali da teža bolečine in grehov sveta presega tvoje apostolske moči …

— Nič od tega ni res!

Če se resnično boriš, potrebuješ spraševanje vesti.

Poskrbi za dnevno spraševanje: preveri, ali čutiš bolečino od ljubezni, ker z našim Gospodom ne ravnaš, kot bi moral.

Na isti način kot mnogi prisostvujejo postavljanju “prvih kamnov”, brez da bi jih skrbelo, ali bo tako pričeto delo kasneje tudi dokončano, se grešniki varajo z besedo “zadnjikrat”.

Kadar je treba “presekati”, ne pozabi, da je “zadnjikrat” bilo prejšnjikrat, kar je že minilo.

Svetujem ti, da se kdaj poskusiš vrniti … na začetek svoje “prve spreobrnitve”, kar je podobno kot postati kakor otrok, če že ni ravno isto: v duhovnem življenju se je treba prepustiti s popolnim zaupanjem, brez strahu in zvijače; treba je popolnoma jasno govoriti o tem, kar nosimo v svojih mislih in v svoji duši.

Kako boš prišel ven iz tega stanja mlačnosti, obžalovanja vredne medlosti, če ne uporabljaš sredstev! Boriš se zelo malo in, kadar se potrudiš, storiš to kakor iz kljubovanja in čemerno, skoraj v želji, da tvoja bedna prizadevanja ne bi rodila učinka, da bi se tako sam pri sebi upravičil: da od sebe ne bi zahteval in da od tebe ne bi zahtevali več.

— Izpolnjuješ svojo voljo, ne božjo. Dokler se zares ne spremeniš, ne boš srečen niti ne boš dosegel miru, ki ti sedaj manjka.

— Ponižaj se pred Bogom in si prizadevaj resnično ljubiti.

Kakšna izguba časa in kako človeški pogled, kadar vse omejujejo na taktiko, kot da bi bila tam skrivnost učinkovitosti.

— Pozabljajo, da je božja “taktika” ljubezen brez meja; tako je On premostil nepremostljivo vrzel med nebom in zemljo, ki jo z grehom povzroča človek.

Naj bo “divja” tvoja iskrenost pri spraševanju vesti; to pomeni pogum: isti pogum, s katerim se pogledaš v ogledalo, da bi ugotovil, kje si ranjen ali kje si se umazal ali kje so tvoje pomanjkljivosti, ki jih moraš odstraniti.

Moram te vnaprej opozoriti na neko zvijačo “satana” — takole, z malo začetnico, ker si več ne zasluži! —, ki se skuša poslužiti najbolj normalnih okoliščin, da bi nas malo ali zelo odvrnil od poti, ki nas vodi k Bogu.

Če se boriš, še bolj pa, če se boriš zares, se ne smeš čuditi, da nenadoma nastopi utrujenost ali čas, ko je treba iti “na silo”, brez kakršnekoli duhovne ali človeške tolažbe. Glej, kaj so mi napisali pred časom in kar povzemam z mislijo na nekatere, ki naivno menijo, da gre milost mimo narave: “Oče, že nekaj dni čutim strašno lenobo in apatijo do izpolnjevanja življenjskega načrta; vse delam na silo in brez pravega duha. Molite zame, da bi kmalu minila ta kriza, zaradi katere zelo trpim ob misli, da me lahko odvrne od poti.”

— Odgovoril sem samo: Nisi vedel, da ljubezen zahteva žrtev? Beri počasi Učiteljeve besede: “Kdor ne vzame svojega križa “cotidie” — vsak dan, ni mene vreden.” In kasneje: “Ne bom vas zapustil sirot …” Gospod dopušča to tvojo suhoto, ki postaja tako trda, da bi Ga bolj ljubil, da bi zaupal v Njega, da bi s križem soodreševal, da bi Ga srečal.

Hudič se zdi prav malo bister! si mi pravil. Ne razumem njegove nespameti: vedno iste zvijače, iste neresnice …

— Povsem prav imaš. Vendar smo ljudje še manj bistri in se ne znamo spametovati ob napakah drugih … Satan pa računa z vsem tem, da bi nas skušal.

Nekoč sem slišal, da se v velikih bitkah ponavlja čuden pojav. Četudi je zmaga od vsega začetka zagotovljena zaradi premoči v številu in v sredstvih, v teku spopada ne manjka trenutkov, ko zaradi šibkosti enega oddelka grozi poraz. Tedaj pride oster ukaz z vrhovnega poveljstva in vrzel v krilu, ki je v težavah, se zapolni.

— Pomislil sem nate in nase. Z Bogom, ki ne izgublja bitk, bova vedno zmagovalca. Zato v borbi za svetost, če opaziš svojo nemoč, poslušaj ukaze, upoštevaj jih, pusti si pomagati, … kajti On ne odpove.

Iskreno si odprl srce svojemu voditelju in spregovoril v božji navzočnosti … in bilo je čudovito videti, kako si ti sam prihajal do primernega odgovora na svoje poskuse izmikanja.

Ljubímo duhovno vodstvo!

To ti priznam: obnašaš se spodobno … Toda pusti mi, da ti povem iskreno! Ko stopaš s tem medlim korakom — priznaj, da je tako —, nisi popolnoma srečen, obenem pa ostajaš zelo daleč od svetosti.

Zato te vprašam: Se zares obnašaš spodobno? Ali nimaš morda napačne predstave o spodobnosti?

Takole, s takšnimi norčijami, s to notranjo in zunanjo lahkomiselnostjo, s tistim omahovanjem pred skušnjavo, je nemogoče, da bi napredoval v notranjem življenju.

Vedno sem menil, da upiranje milosti mnogi poimenujejo z besedo “jutri”, “kasneje”.

Še en paradoks duhovne poti: duša z manj potrebe po spremembi svojega vedenja, si bolj prizadeva, da bi jo dosegla, ne ustavi se, dokler ji ne uspe. In obratno.

Včasih si izumljaš “težave”, ker ne greš do korenin svojega načina obnašanja.

— Edino, kar ti potrebuješ, je odločna sprememba fronte: vdano izpolnjevati svojo dolžnost in biti zvest napotkom, ki si jih prejel v duhovnem vodstvu.

Močneje si začutil nujnost, “fiksno idejo” biti svet; in lotil si se dnevnega boja brez oklevanja, prepričan, da moraš pogumno presekati kakršenkoli simptom povprečnosti.

Kasneje, ko si govoril z Gospodom v molitvi, si jasneje razumel, da je boj sinonim za ljubezen, in si ga prosil za večjo ljubezen, brez strahu pred spopadom, ki te čaka, kajti boril se boš po Njem, z Njim in v Njem.

Zapleti? … Bodi iskren in priznaj, da hočeš biti raje suženj nekega svojega egoizma, namesto da bi služil Bogu ali tisti duši. — Odnehaj!

“Beatus vir qui suffert tentationem …” — blagor človeku, ki trpi skušnjavo, kajti po preizkušnji bo prejel krono življenja.

Ali te ne navdaja z veseljem ugotovitev, da je ta notranji šport izvir miru, ki nikdar ne usahne?

“Nunc coepi!” — Zdaj začnem! To je vzklik zaljubljene duše, ki v vsakem trenutku, tako če je bila zvesta, kot če ji je manjkalo velikodušnosti, obnavlja svojo željo služiti — ljubiti! — našega Gospoda z vso predanostjo.

Zabolelo te je v duši, ko so ti rekli: Kar ti iščeš, ni spreobrnjenje, ampak skrinja za tvojo bedo …; in tako bi šel udobno naprej — vendar s priokusom grenkobe! — ter vlekel za seboj ta žalostni tovor.

Ne veš, ali te je prevzela fizična izčrpanost ali neke vrste notranja utrujenost ali oboje hkrati …: boriš se brez boja, brez želje po pristnem izboljšanju, da bi Kristusovo veselje in ljubezen prenesel na druge duše.

Želim te spomniti na jasne besede Svetega Duha: okronan bo samo, kdor se bori “legitime” — zares, kljub težavam.

Jaz bi se lahko boljše obnašal, bil bolj odločen, razdajal več navdušenja … Zakaj tega ne delam?

Zato ker — odpusti mi mojo odkritost — si tepec. Hudič še predobro ve, da so najslabše varovana vrata duše vrata človeške neumnosti: nečimrnost. Tam sedaj pritiska z vsemi svojimi silami: psevdosentimentalni spomini, kompleks črne ovce v histerični obliki, občutek domnevnega pomanjkanja svobode …

Kaj še čakaš, da boš dojel Učiteljev izrek: čujte in molite, ker ne veste ne dneva ne ure?

Z bahavim in negotovim izrazom si mi dejal: Nekateri se vzpenjajo, drugi se spuščajo … Drugi — kakor jaz! — pa ležimo sredi poti.

Užalostila me je tvoja malomarnost in sem dodal: Postopače potegnejo za seboj tisti, ki se vzpenjajo; običajno pa z večjo silo tisti, ki se spuščajo. Pomisli, kako mučno stranpot si iščeš!

To je naznanil že sveti hiponski škof: ne napredovati pomeni nazadovati.

V tvojem življenju sta dve stvari, ki se ne ujemata: glava in čustva.

Razum — razsvetljen po veri — ti jasno kaže ne le pot, temveč tudi razliko med junaškim in neumnim načinom, s katerim jo lahko prehodiš. Predvsem postavlja predte veličino in božansko lepoto nalog, ki jih Trojica prepušča našim rokam.

Čustva se po drugi strani oprijemajo vsega, kar zaničuješ, celo v trenutku, ko vidiš, da je zaničevanja vredno. Zdi se, kot da bi tisoč malenkosti čakalo na kakršnokoli priložnost, in čim tvoja volja — zaradi fizične utrujenosti ali zaradi izgube nadnaravnega pogleda — oslabi, se te drobnarije nakopičijo in se razburkajo v tvoji domišljiji, dokler ne postavijo cele gore, ki te tlači in ti jemlje pogum: zapreke pri delu; upiranje pokorščini; pomanjkanje sredstev; sijaj brezskrbnega življenja, ki se zasveti le za hip; majhne in velike ostudne skušnjave; vzgibi pretirane čustvenosti; napor; grenek okus duhovne povprečnosti … Včasih pa tudi strah: strah, ker veš, da Bog hoče, da si svet, vendar nisi.

Dovoli mi, da ti povem na surov način. Več kot dovolj “razlogov” imaš, da se obrneš nazaj, in premalo odločnosti, da bi odgovoril na milost, ki ti jo On naklanja, ker te je poklical, da bi bil drugi Kristus, “ipse Christus!” — sam Kristus. Pozabil si na Gospodov opomin apostolu: “Dovolj ti je moja milost!” ki potrjuje, da če hočeš, zmoreš.

Nadoknadi čas, ki si ga izgubil s počivanjem na lovorikah samovšečnosti, ko si se štel za dobrega človeka, kot da bi bilo dovolj životariti brez ropanja in ubijanja.

Pospeši korak pri pobožnosti in pri delu: toliko moraš še prehoditi! Rad preživljaj čas z vsemi, tudi s tistimi, ki te nadlegujejo; in prizadevaj si ljubiti — služiti! — tistim, ki si jih prej preziral.

Pri spovedi si pokazal svoje pretekle šibkosti, polne gnoja. In duhovnik je v tvoji duši ukrepal kot dober zdravnik, kot pošten zdravnik: odrezal je, kjer je bilo potrebno, in ni dovolil zapreti rane, dokler očiščenje ni bilo popolno. — Bodi mu hvaležen.

Zelo dober je izid, če se resnih stvari lotimo s športnim duhom … Sem izgubil nekaj iger?

— Dobro, toda — če vztrajam — bom na koncu zmagal.

Spreobrni se sedaj, ko se še čutiš mladega … Kako težko se je popraviti, ko je duša ostarela!

“Felix culpa!” poje Cerkev … Blažena tvoja napaka — ti ponavljam na uho —, če ti je služila, da ne bi zopet padel; pa tudi da bi bolje razumel in pomagal bližnjemu, ki ni nižje kakovosti kot ti.

Je mogoče — sprašuješ potem, ko si odbil skušnjavo —, je mogoče, Gospod, da bi jaz bil … tisti drugi?

Povzel ti bom tvojo klinično pot: tu padem in tam vstanem … To zadnje je pomembno. — Torej nadaljuj s tem intimnim bojem, četudi se premikaš po polževo. Naprej!

— Dobro veš, sin, do kod lahko prideš, če se ne boriš: eno brezno kliče druga brezna.

Sram te je pred Bogom in pred drugimi. V sebi si odkril staro in obnovljeno nesnago: ni nagona, niti slabega nagnjenja, ki ga ne bi silno občutil … imaš pa še oblak negotovosti v srcu. Poleg tega se skušnjava pojavi, ko jo najmanj hočeš ali pričakuješ, ko od napora popušča tvoja volja.

Ne veš več, ali te to ponižuje, vendar te boli, ko se vidiš takšnega … Toda naj te boli zaradi Njega, zaradi ljubezni do Njega; to kesanje iz ljubezni ti bo pomagalo ostati čuječ, kajti boj bo trajal, dokler bomo živi.

Použiva te tako velika želja, da bi znova zapečatil svojo izročitev, ki si jo nekoč napravil: da bi se zavedal in živel kot božji otrok!

— Položi v Gospodove roke svoje mnoge bede in nezvestobe. Tudi zato, ker je to edini način, da olajšaš njihovo težo.

Obnavljanje ni popuščanje.

Dnevi duhovne obnove. Zbranost, da bi spoznal Boga, da bi spoznal sebe in tako napredoval. Čas, potreben za odkrivanje, v čem in kako se je treba spremeniti: Kaj moram storiti? Česa se moram izogibati?

Naj se ne ponovi isto kot lansko leto.

— “Kako je bilo na duhovni obnovi?” so te vprašali. In si odgovoril: “Zelo dobro smo počivali.”

Dnevi tišine in intenzivne milosti … Molitev iz obličja v obličje z Bogom …

Iz mene je privrelo zahvaljevanje ob pogledu na tiste ljudi, obtežene z leti in izkušnjami, ki se odprejo ob božjem dotiku in odgovorijo kakor otroci, navdušeni nad možnostjo, da lahko iz svojega življenja še napravijo kaj koristnega …, kar bi izbrisalo vse njihove stranpoti in vse njihove malomarnosti.

— Ob spominu na tisti prizor sem ti priporočil: ne zanemarjaj svojega boja v življenju pobožnosti.

“Auxilium christianorum!” — Pomoč kristjanov, vzklikajo odločno lavretanske litanije. Si poskušal ponavljati ta vzklik v svojih težkih trenutkih? Če storiš to z vero, z nežnostjo hčere ali sina, boš izkusil učinkovitost posredovanja svoje Matere svete Marije, ki te bo vodila do zmage.